Zadnji veliki štos, da je »socialna kapica le izgovor za razvojno lenobo delodajalcev«, gotovo sodi v anale in zares upam, da sta Akrapovič in Boscarol prepoznala genialnost te šale in se ji od srca nasmejala.
Verjamete, da s svojim denarjem razpolagate bolje, kot bi država? Verjamete, da so dajatve v Sloveniji previsoke in da je prav to ena izmed glavnih razvojnih ovir? Verjamete, da imamo predrag in neučinkovit državni aparat, preveč agencij, uradov, ministrstev in še posebno preveč regulacij, ki jih te ustanove producirajo? Potem imate v današnji Sloveniji vsak dan številne priložnosti, da vam zavre kri. Pravzaprav, vsaj v politični areni, po petih letih slaboumnega in impotentnega soočanja z vse bolj razpadajočimi javnimi financami in umiranjem gospodarstva na obroke, verjetno zelo težko še najdete kakšen razlog za optimizem. No, vsaj meni takšne misli ob popolni prevladi socialističnega populizma, ki smo ji priča v Sloveniji, trmasto prilezejo na plan.
A čeprav nas lahko trend, ki nam ga je začrtala dozdajšnja politika – in ga očitno namerava nadaljevati tudi prihajajoča vlada -, upravičeno jezi, vam bom ponudil vsaj dva dobra razloga, da se ne prepustite zagrenjenosti in malodušju. Ne, ne bom iskal tistih redkih biserov v gospodarstvu, kjer je kljub slabim razmeram nekako šlo vse v redu, čeprav je simpatično, nam to namreč ne daje kakšnih uporabnih vpogledov. Oba razloga, ki vam ju ponujam v razmislek, sta povezana z mehanizmi in psihologijo politične agitacije (v ožjem smislu ciljam na politične kampanje, v širšem pa na samo stanje javne razprave) ter družbenih sprememb nasploh.
Najprej se posvetimo ljudem, ki si prizadevajo za vzpon na oblast. Kaj mislite, česa se ti ponavadi najbolj bojijo? Da bi koga ujezili? Da njihovi argumenti ne bi zdržali? Da jim bo spodletelo pri izvedbi? Ah, kje pa. Tisto prvo se morda zdi še verjetno – javno mnenje vendar je pomembno!? -, a če kampanjo prav oblikujejo, večini politikov nekaj nasprotovanja sploh ne škodi. Možno je celo cel lik zgraditi na tem, da si upornik. Ali pa žrtev (bolje prvo kot drugo; a do tega, zakaj, še pridemo). Nasprotovanje v javnosti je tako lahko celo mobilizacijsko sredstvo. Pretendentom daje zagon in motivacijo, pa tudi legitimnost, saj se z njimi resno polemizira. To torej gotovo ni prva skrb nadobudnih oblastnikov. Kaj je torej najhuje, kar se lahko zgodi politiku ali kakšnemu drugemu družbenemu akterju? To, da ga nihče ne jemlje resno! Da postane tarča posmeha. Ne le, da je to hud psihološki udarec, je udarec proti kredibilnosti takšnega akterja, kar je za njegovo kariero lahko pogubno. V politiki se tak kandidat morda še lahko opre na kakšno marginalno skupino ali srečno naključje, sicer pa je politično mrtev.
Za lažjo predstavo poglejmo, kako je to relevantno v praksi. Očiten primer je Alenka Bratušek, ki je kljub izhodiščnemu položaju premierke komaj sploh iztržila obstanek na politični sceni. Resda se je tudi prvotno na položaju znašla bolj po sili razmer, a ob vzponu je njena vlada vseeno imela več kot tretjinsko podporo, pa tudi sama je imela svoj čas kar nekaj podpornikov (aprila lani, tik po prevzemu oblasti, je imela – takrat »njena« – Pozitivna Slovenija po raziskavi Slovenski utrip, na primer, podporo 14 odstotkov opredeljenih državljanov). Njeno strmoglavljenje lahko razložimo s tem, da je postala dvorni norček. Kdo bo vzel resno nekdanjo opozicijsko političarko, ki je iz besnega nasprotovanja vsem ukrepom nekdanje vlade za 180 stopinj obrnila ploščo in prešla v njihovo (sicer pogosto malo pokvečeno, vsekakor pa zapoznelo) implementacijo? Katera podoba vam ob omembi Alenke Bratušek prva pride na misel? Je to podoba pogumne Alenke, »ki si je edina upala prevzeti vajeti in nas je vse rešila pred najhujšim«, kot se ponavadi predstavi sama, ali je to podoba arogantne premierke, ki je pogosto govorila hitreje, kot je mislila, in ki nas je kot kakšna četrtošolka – pa vendar z naglasom upokojene KGB-jevke – komično zastopala na CNN? Volilni izid in ankete javnega mnenja kažejo, da se je mnogo bolj prijela druga podoba. In to, da se namesto z vsebino tega, kar odhajajoča premierka izreče, pogosteje ukvarjamo z zelo opaznim najnovejšim živalskim vzorcem, ki ga izbere za svoj nastop, tudi govori temu v prid. Pravim torej, da je degradacija političnega lika nekoga v dvornega norčka pomembno politično orožje. Še več – kljub svojemu poudarjanju pomembnosti programskih drž v predvolilnem času moram priznati, da so ti v politični bitki precej manj pomembni kot to orožje.
Enak razmislek seveda deluje tudi v nasprotni smeri in tukaj imamo celo boljši primer: Združeno levico (ZL). ZL je večji del kampanje veljala za ekscentrično marginalno stranko – nihče jih ni jemal resno. Ob iztrošenem Matjažu Hanžku in kar malo histerični Violeti Tomič (no dobro, da ne boste rekli, da sem žaljiv, recimo temu poklicna deformacija stalne »dramatičnosti«) smo se lahko nasprotniki njune ideologije zadovoljno muzali v prepričanju, da tako nimajo nobenih možnosti. In res jih niso imeli – s posmehom jih je spremljala tudi večina državljanov. Nato pa en izpiljen nastop in medijska stvaritev lika Luke Mesca in nenadoma so bili na vseh naslovnicah kot naslednja velika reč. Še vedno z veliko bazo nasprotnikov, a nič več dvorni norčki. In to je tisto, kar jim je omogočilo kar malce spektakularen sprint v cilj.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.