Proti koncu se nagiba že drugi mesec, ko se neomajno zbirate pred Vrhovnim sodiščem RS, ki naj bi odločilo o zahtevi obsojenega Janeza Janše za varstvo zakonitosti proti krivični sodbi. Postopek se je ustavil ob Janševi zahtevi za izločitev predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše, pravnomočno pa tudi še ni rešena zahteva za izločitev vrhovne sodnice Vesne Žalik. Po dveh mesecih se obravnava zahteve še ni niti začela, saj ni še sestavljen petčlanski senat. ki bo odločal.

V podobnih postopkih za rehabilitacijo žrtev povojnih boljševiških procesov, ki so bili sproženi na Vrhovnem sodišču RS, je bila že večkrat postavljena zahteva za izločitev predsednika Branka Masleše zaradi njegove partijske in sodniške funkcije v totalitarni Jugoslaviji in nepojasnjenih ugovorov proti njegovemu imenovanju. Prav tako je bila postavljena tudi zahteva za izločitev sodnice Vesne Žalik zaradi njene partijske in sodniške funkcije v totalitarni Jugoslaviji in tudi krvnega sorodstva z Martinom Žalikom, partizanskim in povojnim funkcionarjem boljševiškega tožilstva in vrhovnega sodišča.

Kakšne so dosedanje odločbe vrhovnega sodišča o enakih zahtevah za izločitev predsednika Masleše in sodnice Žalikove, kot je sedaj zahteva Janeza Janše? Odgovor je jasen: grozeče nezakonite!

Videl sem že več sklepov o izločitvi sodnikov vrhovnega sodišča v postopkih po zahtevi za varstvo zakonitosti proti povojnim krivičnim sodbam. Bolj natančno jih poznam devet, izdanih leta 2013 in 2014, s katerimi je bilo zaradi nasprotovanja totalitarnemu komunističnemu nasilju obsojenih devet duhovnikov in dva laika na zaporne kazni in en laik na smrt. Vseh devet sklepov se nanaša na zahteve za izločitev predsednika Branka Masleše in sodnice Vesne Žalik (sklepi opr. št. Su 29/2013-12, Su 29/2013-15, Su 29/2013-20,Su 29/2013-21, Su 29/2013-26, Su 29/2013-31, Su 29/2013-35, Su/29/2013-38, Su 110/2014, Su 1087/2014).

S temi sklepi je vrhovno sodišče zavrglo vse zahteve za izločitev predsednika in sodnice, le v dveh je bilo zahtevi za izločitev sodnice ugodeno. Vse te odločbe je izdal in podpisal predsednik Branko Masleša, čeprav po zakonu za nobeno ni bil pristojen. Zahtevo za izločitev bi po zakonu smel zavreči samo senat petih sodnikov, “ki postopa v zadevi”. Tudi če ne bi bilo jasne zakonske določbe o pristojnosti senata, Masleša sam o svoji izločitvi ni smel odločiti, saj je šlo za odločanje o navskrižju osebnih interesov. Razen tega je bil sam v postopku izločitve in ni smel ničesar odločiti.

Zahtevi za izločitev sodnice bi po zakonu smel ugoditi samo drug sodnik, ki bi ga moral imenovati predsednik. Sam tega ni smel storiti, ker je bil tudi on v postopku izločitve.

Foto: Odbor 2014.

Kot razlog za zavrženje zahtev za izločitev je Masleša navedel zakonsko določbo, da se zahteva za izločitev “zavrže, če je iz njene vsebine razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka ali spodkopavanje avtoritete sodišča”. Abstraktne zakonske določbe ni z ničemer konkretiziral, navedel ni niti ene besede iz zahteve, iz katere bi bila razvidna očitna neutemeljenost. Namen izpodkopavanja avtoritete sodišča naj bi bil očiten iz tega, da se “kljub jasno zavzetim stališčem” zahteve za izločitev ponavljajo, “kar je treba razumeti kot nespoštovanje in omalovaževanje sodišča”. Svoje mnenje torej dokazuje z istim svojim mnenjem!

Predsednik Masleša je zahteve za izločitev vrhovne sodnice Vesne Žalik zavrgel še z utemeljitvijo, da ni v zahtevi navedeno, v kakšnem sorodstvu je z Martinom Žalikom. V resnici je bilo v zahtevah navedeno, da gre za krvno sorodstvo, razen tega se je morala o tem izjaviti sama Žalikova. Predsednik bi jo vsak trenutek lahko tudi vprašal ali pa pogledal podatke v svojem uradu. Po številnih zavrženjih pa je predsednik v sklepu pod št. Su 29/2013-35 z dne 24. 9. 2013 kar naenkrat vedel, v kakšnem sorodstvu sta oba Žalika in zahtevi za izločitev Vesne Žalik ugodil “zaradi krvnega sorodstva v ravni vrsti”. Zdi pa se, da je predsednik Masleša zelo pozabljiv, kajti v nadaljnjih sklepih mu je bilo sorodstvo obeh Žalikov na vrhovnem sodišču zopet neznano, v sklepu št. Su 110/2014 z dne 15.1.2014 zopet znano, pet mesecev kasneje pa je s sklepom št. Su 1087/2014 z dne 11.6.2014 zahtevo za izločitev Žalikove zopet zavrgel zaradi neznanega sorodstva. Je predsednik res tako pozabljiv, ali gre za kaj hujšega?

Masleša pravi, da je bilo “že v več sklepih … pojasnjeno, da je … sodnikovo splošno življenjsko, politično, ideološko ali versko prepričanje stvar njegove intimne sfere…”, kar pa sodnika “ne more in ne sme izključevati od sodelovanja pri sojenju”. V resnici predlagatelji sodnikom niso očitali njihovega osebnega prepričanja in ne samega članstva v neki nedolžni parlamentarni stranki demokratične in pravne države, kot nepošteno govorijo predsednikovi sklepi, ampak funkcionarsko delovanje v totalitarni in zločinski komunistični partiji boljševiškega tipa, ki je bila edini vladar in lastnik totalitarne in zločinske države SFRJ, kot je ugotovljeno že v Temeljni ustavni listini in v številnih zakonih samostojne Republike Slovenije ter v mnogih odločbah tako Ustavnega sodišča RS kot Vrhovnega sodišča RS. Ne gre torej za sodnikovo intimno sfero, ampak za njegovo javno delovanje na represivnih oblastnih položajih totalitarnega boljševiškega sistema.

Masleša v svojih sklepih še trdi, da so pravila sojenja postavljena tako, da sodnikovo prepričanje “ne more in ne sme vplivati” na pravilnost in zakonitost sodbe. Nepravilnost in pristranskost sodnika naj bi izključil tudi postopek njegovega imenovanja v trajni sodniški mandat. Vsi vrhovni sodniki imajo trajen sodniški mandat, kar pomeni, da so bili podvrženi kar dvakratni presoji osebnostne primernosti. Zahteve za izločitev naj bi zato bile sistemsko neutemeljene.

Od vsega tega je res samo to, da sodnikovo prepričanje ne sme vplivati na sojenje, ni pa res, da ne more vplivati. Tudi krasti ali moriti se ne sme, pa to vendar ne pomeni, da se krasti ali moriti ne more. Predsednik teh temeljnih pojmov očitno ne razlikuje ali pa noče razlikovati, kot ne razlikuje splošne osebnostne primernosti za imenovanje v sodniški mandat od dvoma v nepristranskost sodnika v konkretni kazenski zadevi. Zato zanika veljavnost zakonskih določb o zahtevi za izločitev.

Zahteve za izločitev tudi niso bile podane na podlagi “domneve o pristranskosti” sodnikov, kot predsednik v svojih sklepih podtika predlagateljem, ampak na podlagi “dvoma o njihovi nepristranskosti”, kar je seveda bistvena razlika. Predlagatelji niso ničesar domnevali, so le dvomili v nepristranskost tako ali drugače prizadetega sodnika. Predsednik zopet ne razlikuje dveh različnih pojmov ali jih noče razlikovati.

Predsednik Masleša v svojih sklepih navaja, da “sistem sojenja vsebuje različne mehanizme za preprečevanje odklonov”. Takšen mehanizem je po njegovem mnenju tudi “varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin”. Zato za sodnika s trajnim mandatom izločitev ni potrebna in predstavlja le spodkopavanje avtoritete sodišča.

Gre za pojmovno zmešnjavo, kot jih je v sklepih še cela vrsta. Človekove pravice seveda niso mehanizem, sredstvo za varstvo, ampak so predmet varstva. Sredstvo za varstvo pravice ni pravica sama, ampak prav zahteva za izločitev. Te pa predsednik ne priznava, saj očitno ne loči med pravico in sredstvom za njeno varovanje. Ali pa se požvižga na smiselnost zapisa in na predlagatelja, kateremu mu je namenjen.

Brez vsake zveze s predmetom odločanja se Masleša sklicuje tudi na svoj položaj predsednika in na legitimnost imenovanja, čeprav “vrhunski pravnik”, ki je takrat vodil sejo sodnega sveta in je danes pričakovani mandatar, ni hotel pogledati v sodne spise, da bi pojasnil resne ugovore zoper imenovanje. Mimogrede, morda kdo ve, kako je mogoče natančno v čelo ustreliti begunca, ki beži od vas?

beri dalje ...