V bistvu se mi Grega Repovž malček smili. Kadarkoli vidim njegov kisel pogled, ki zre nekam mimo mene iz komentatorskih straniMladine, si ne morem kaj, da ne bi pomislil na film Kraljev govor. Saj veste: naslednik pomembne dinastije ni najbolje kos vlogi, ki mu je bila položena v zibko. Zgodba o notranji tesnobi, ki preveva vsako aristokracijo – »ali bom zmogel opraviti težko nalogo, ki sem jo prejel od prednikov?«
Za razliko od jecljajočega kralja je Grega Repovž – naslednik nekoliko manj slavne, a politično morda vplivnejše dinastije – najbrž prepričan, da je tam, kjer je, izključno po zaslugi svojih sposobnosti. To prepričanje daje njegovemu pisanju zagrizeno premočrtnost, ki pa je tako okorna in predvidljiva, da me vedno spravi v dobro voljo.
Repovžev zadnji uvodnik za Mladino ima naslov: »Čistka«. Če je kdo za trenutek pomislil, da gre za poziv novemu mandatarju, naj se znebi starih kadrov v paradržavnih strukturah, ki so globoko soodgovorni za sedanjo krizo, naj bo pomirjen. Kaj takega bi bilo – nearistokratsko. Ne, visokorodni urednik se huduje nad, reci in piši – Dejanom Židanom. Kakšno vezo ima nesrečni stečajni upravitelj slovenske socialdemokracije s čistko? Nobene, seveda. A ker je šibka figura, ki le še čaka na odvoz na smetišče odsluženih »novih obrazov« slovenske levice, se spodobi, da pred odhodom dobi še kako po glavi – tako, za slovo.
Povod za Repovžev napad je Židanova odločitev, da se odpove ustanovitvi »sveta modrecev SD«, kamor je hotel strpati strice in druge bližnje sorodnike iz ozadja in tako pomiriti nostalgike, zaskrbljene nad strankinim »obratom k sredini«. No, od »obrata k sredini« nazadnje ni bilo nič, zato je tudi »svet modrecev« nekako izgubil svojo poanto – kdo rabi prišepetovalce, če pa znajo učenci scenarij na pamet!
Toda Repovž ni odpustil te simbolne izdaje. Nesrečnika je obtožil nič manj kot »norega početja, značilnega za vzhod Evrope, kjer vse ‘bivše’ in ‘nekdanje’ ves čas preganjajo in izganjajo, nadomeščajo pa z novimi (…). Ni to slovenska navada, je pa vzhodnoevropska. In to ne velja le za politiko, enako je v podjetjih in institucijah.«
Jasno je: ukinitev sveta modrecev (ali neustanovitev – kdo bi vedel? in navsezadnje – koga sploh briga?) je zgolj povod. Repovž očitno ne more preboleti Židanovega razkrinkanja obstoja »stricev iz ozadja« izpred leti. Zdaj je prišel čas obračuna.
Židan predstavlja tisti del levega establišmenta – imenujmo jih pahorjevci –, ki se je pred časom skušal izviti iz primeža oblastno-ekonomskih skupin, ki črpajo svoj vpliv iz privilegijev, simbolnega kapitala in realne moči, pridobljenih v zadnjem, »reformnem« in »patriotskem« desetletju nedemokratičnega režima. Nekdanji predsednik Türk je zvesto služil tem centrom moči; Pahor precej manj. Zato so vsi, ki jih je mogoče pripisati Pahorjevemu projektu, trn v peti tistim, ki branijo interese teh centrov moči.
Repovž to že leta počenja tako razvidno, da si zasluži občudovanje. Naloga namreč ni več tako lahka kot nekoč. V zadnjih letih se je na levici pojavilo globoko sumničenje do celotne politične elite, ki bi, če bi se preveč razmahnilo, utegnilo ogroziti tudi omenjene centre moči. Od tod mrzlično iskanje »novih obrazov«, saj je »nujno vse spremeniti, če hočemo, da vse ostane, kot je«, kot je zapisal sicilski pisec Tomasi da Lampedusa v znamenitem romanu Gepard.
Toda predvsem med mladimi je čutiti rastoče nezadovoljstvo, ki pogosto ne najde poti iz goste antipolitične megle, ki jo širijo mnenjski voditelji. Zato prihaja na dan v obliki generacijskih diskurzov, retorike splošne korupcije, v zadnjem času pa tudi jugonostalgije in koketiranja z radikalno levico.
Vsegliharstvo je, kot kaže, problem tudi na levici.
Grega Repovž se proti njemu bojuje, kakor ve in zna. Nezadovoljne ovčice, ki bežijo iz zapletenega sistema ograd, ki uokvirja slovenski levi mainstream, skuša zvabiti nazaj, tako da opozarja, da »tisti tam zgoraj« le niso vsi slabi, da obstaja »napredni del političnega razreda« in da je treba skupaj z njim strniti vrste proti »neoliberalizmu«, »klerofašizmu«, Janezu Janši in drugim grdobijam, ki ogrožajo našo bodočnost. V skladu s to doktrino ljudske fronte je Mladino spremenil, kot je pred časom opozoril Mr. Conformista, v skrajno konservativen medij, ki »napredno javnost« neprestano poučuje, kako je treba pravilno misliti in česa se ne sme kritizirati.
V nečem ima Repovž prav: ne, neprestano nadomeščanje starih kadrov z novimi res »ni slovenska navada«. V Sloveniji se malodane na vseh področjih obračajo eni in isti ljudje. Vsepovsod klientele, veze in usluge, mali aristokratski dvori, nepotizem. Da Repovž tega ne vidi, me ne pretirano čudi. Vidijo pa to najbolj propulzivni člani naše družbe, ki prinašajo inovativne ideje v svoja okolja. Kamorkoli se obrnejo, od občinskega kulturnega doma do državne birokracije, vselej isti obrazi, ki so že ničkolikokrat dokazali svojo toksičnost. Bolj, ko se bojijo, da jim bo kriza posekala privilegije, bolj se skrivajo za predpise in regulacije, da bi slučajno ne stopili na kakšno politično mino, kar je pravzaprav edini način, da izgubijo svoje sinekure. In ko se kdaj pa kdaj taka mina aktivira, izpod tanke plasti navidezne normalnosti brizgne curek gnoja, ki razkrije vso nakopičeno svinjarijo. Kot v aferi Balažic. Zato je nujno, da se tedaj lahko računa na ljudi, kot je Repovž, da stvari znova postavijo v »pravo perspektivo« …
Dejstvo, da je jedro t. i. elite podedovano iz nekih drugih časov, je le del problema. Morda ne ključen, a pomemben. Prvič zato, ker je to dejstvo soodgovorno za slabšo kvaliteto naše demokracije. Če ne drugega zato, ker je navada železna srajca; in navade v prejšnjem sistemu so bile take, kot je pričakovati za policijske režime, kar je slovenski socializem, kljub svoji »liberalnosti«, ostal do samega konca. In drugič, kar se mi zdi še huje, ker je vztrajanje pri kontinuiteti s prejšnjim sistemom – na osebni in simbolni ravni – usodno skrhalo zaupanje dela državljanov v institucije. In posledice lahko danes vidimo na vsakem koraku v obliki kolapsa minimalnega političnega konsenza, nujnega za ohranjanje delujoče demokracije.
Repovž bi to izvajanje seveda mirne duše zavrnil kot desničarsko propagando. Seveda mu pri tem znatno pomagata grobost, površnost in intelektualna nepoštenost dobršnega dela »desnega« diskurza o kontinuiteti. Zato revija, ki jo ureja, nikoli ne pozabi izpostaviti najbolj bizarnih retoričnih ekscesov našega »antikomunizma« (roko na srce: ta njena naloga je v zadnjih letih postala tako enostavna, da urednike in novinarje spravlja že v zadrego); in zato tako vneto vztraja pri neprestanem obnavljanjem »ideološkega spopada« (beri: kulturnega boja). To je namreč edini način, kako zakriti skrajno problematičnost pozicij, ki jih brezobzirno brani.
beri dalje ...