Gospod Goran Lukič, predstavnik sindikata ZSSS, me je včeraj v odprtem pismu neupravičeno napadel. Pred javno diskreditacijo se ni obrnil name ali na NSi, da bi mu lahko postregli z vsemi izračuni v zvezi z davčno reformo, ki jo zagovarjamo, ampak je iz konteksta iztrgal besede papeža Frančiška za potrebe svoje argumentacije. Sindikati, žal, ščitijo zgolj tiste, ki danes še imajo delo. Teh je vsak dan manj. V NSi pa bi radi poskrbeli predvsem za tiste, ki so danes brez dela.

Če bi imel gospod Lukič resne namene, da poskuša nekaj narediti za delavce, potem bi nas pozval na srečanje, kjer bi si izmenjali poglede in poskušali najti najboljše rešitve za slovenske delavce. Namesto tega se je lotil odprtega pisma, ki ni namenjeno resni komunikaciji, ampak ustvarjanju javnega pritiska. Očitno mlade sindikalne funkcionarje bolj zanima medijska pozornost kot pa sama vsebina davčne reforme.

Gospod Lukič, z vašimi aktivnostmi, žal, ščitite samo tiste, ki imajo danes delo. Žal jih je vse manj. Veliko škodo pa povzročate tistim, ki so danes brez dela in krčevito iščejo službe. Lahko vam pošljemo številna pisma in prošnje državljanov, naj vendarle nekaj storimo, da bodo jutri lahko našli delo. Če imate boljše rešitve kot mi, z besedo na dan. Naša vrata so vam odprta. Pridite. Se bomo usedli za mizo in iskali rešitve. Pisanje odprtih pisem, žal, ne more rešiti Slovenije.

V Novi Sloveniji se držimo načela, da so najboljša socialna politika nova delovna mesta z dostojno plačo. Če želimo, da bo Slovenija res socialna država, potem moramo nekaj storiti. Sedanja pot očitno ni prava, drugače ne bi bilo brez dela 120.000 državljanov, prav tako ne bi vsako leto državo zapustilo 8.000 državljanov. Pot dogovorne ekonomije pelje Slovenijo v propad. Krščanski demokrati si želimo konkurenčne in zdrave trge, ki v ljudeh spodbujajo dobro in jim omogočajo razvijanje njihovih talentov. Ne želimo ekonomske politike, ki bi z intervencijami ali pa z institucionalnim molkom ustvarjala in podpirale monopole in kartele, ki odirajo potrošnike in zaradi svojega privilegiranega položaja uničujejo vsa preostala podjetja in s tem tudi ostala delovna mesta.

Socialna kapica vse bolj postaja orodje ideološkega boja, saj nasprotniki socialne kapice operirajo zgolj z všečnimi parolami, ne pa z realnimi številkami. Slovenija letno z dohodnino zbere okrog 2000 milijonov evrov. Najšibkejši v to vrečo prispevajo 11%, srednji razred prispeva 82%, najbogatejši pa zgolj 7%. Najbogatejši so tisti, ki zaslužijo več kot 70.000 evrov bruto. Teh je malo, zato v dohodninsko malho prispevajo zgolj 7%. Realno je več takih, ki letno zaslužijo več kot 70.000 evrov bruto, vendar se številni preko različnih S.P. jev, davčnih oaz in drugih orodji davčno optimizirajo. Govorjenje o tem, da socialna kapica pomeni razbremenitev najbogatejših, je netočna. Pomeni predvsem razbremenitev srednjega razreda. Če se malce ozrete po Evropi, lahko opazite, da se je poslužujejo po večini Evrope. Socialna kapica v ničemer ne prizadene najrevnejših. Socialna kapica prispeva k novim delovnim mestom, saj v državi zadrži inženirje in druge raziskovalce, ki s svojim znanjem in iznajdbami ustvarjajo nova delovna mesta. Izpad v proračunu, ki ga povzroči socialna kapica, je nadomeščen s prispevki iz naslova novih delovnih mest. S socialno kapico nihče nič ne izgubi, vsi pa lahko pridobijo.

Izjave, ki jih Lukič pripisuje papežu Frančišku, pa so iztrgane iz konteksta, in nikakor ne nasprotujejo socialno tržni usmeritvi gospodarskega programa stranke. Gospodarski program NSi nikakor ne zagovarja teorije »kipenja« trickle-dow. Naj samo spomnim, da je papež Frančišek napisal posebno sporočilo za 103. zasedanje Mednarodne organizacije dela (ILO), ki je letošnjega maja potekalo v Ženevi, kjer je v ospredje postavil dostojanstvo človeškega dela, problem brezposelnosti, pojav množične migracije ter pozval k solidarnosti. V istem pismu je udeležencem srečanja sporočil, da predvsem mladim ljudem brezposelnost jemlje pogum, v njih povečuje občutek manjvrednosti in odtujenosti od družbe. Prizadevanje za večje zaposlitvene priložnosti pomeni pritrditi prepričanju, da samo preko svobodnega, ustvarjalnega, soodgovornega in vzajemnega dela lahko ljudje izrazijo in povečajo dostojanstvo svojega življenja. Zatorej sprašujem, v čem program NSi nasprotuje gornji spodbudi papeža Frančiška?

beri dalje ...