Prihranite mi pravljice o Vikingih, ki so ugnali kapitalizem, o deželi pogumnih in svobodnih, kjer kapitalizem ogroža svobodo, in o latinskoameriških revolucionarjih, ki so rešili delavski razred pred pohlepnimi tujci.
Medtem ko mandatar v svoji, zdaj že običajno vsebinsko prazni maniri sestavlja koalicijo, se v javno razpravo občasno vnašajo tudi podobe različnih strategij in modelov soočanja s krizo in gospodarskim razvojem nasploh. Nemalokrat gre za bajeslovne pripovedi, ki nimajo večje povezave z realnostjo, in ker pričakujem, da jih bomo v tem mandatu slišali dovolj, da bi bili še stari Grki zavistni, vas bom danes poskušal opremiti z nekaj dejstvi, da boste vsaj tri izmed bajk kot takšne tudi prepoznali.
Začnimo kar s tisto najbolj kičasto. Dvomim, da je kaj več kot za vzorec ljudi še v tej državi, ki še niso slišali zgodb o vrlih Skandinavcih, ki so se uprli kapitalizmu in zgradili bogate države obilja, z večinoma socialističnim modelom, po katerem bi se moral zgledovati ves svet. Težava s to zgodbo je, da sloni na 30 do 40 let stari iluziji o skandinavskih državah, ki je na preizkusu pogorela.
Poglejmo konkretno k Švedski, ki je najpogosteje omenjana, hkrati pa verjetno najbolj poučen primer. V družbenopolitičnih razpravah v Sloveniji je pri omembah Švedske enostavno opaziti prevladujočo rdečo nit. Zares rdečo. Ko pridejo naokoli pogajanja s sindikati, poslušamo o obsežnem javnem sektorju bogate in uspešne Švedske. Ko je na dnevnem redu razprava o tem, kako zmanjšati javne izdatke in znižati davke na vzdržno, do državljanov ter gospodarstva prijaznejšo raven, nasprotniki spet s prstom pokažejo proti Švedski, češ ti so uspešni z ravno nasprotnim. Pa so res?
Podoba Švedske, ki prevladuje v javni razpravi, je Švedska sedemdesetih in osemdesetih let. Ne vem, ali je razlog načrtno politikantsko zavajanje ali pa akterji res ne poznajo Švedske ne pred tem obdobjem ne po njem. Zadnje me ne bi preveč presenetilo, saj imamo v Sloveniji tudi nekaj težav z menjavo generacij. Ljudje na vodilnih položajih v politiki in v nadpolitičnih sindikatih (o katerih sem pisal v Dajte že sindikaliste na čevelj, mladi vam bomo hvaležni!, članek lahko najdete na povezavi Dajte že sindikaliste na čevelj, mladi vam bomo hvaležni! ) so večinoma ljudje, ki so se izobraževali in, pogosto se zdi, tudi intelektualno obtičali v času, ko je še večina sveta verjela v ta švedski čudež – tudi Švedje sami. A glej ga, zlomka, sedemdeseta in osemdeseta so obdobje, ko Švedska v primerjavi s preostankom razvitega sveta nazaduje, gospodarska aktivnost pa se postopoma, a odločno, upočasni. Še več, visoki davki, povečanje števila regulacij in nacionalizacija številnih sektorjev gospodarstva, ki jim jih je to obdobje prineslo, so bili za njihovo gospodarstvo tolikšna cokla, da boste na seznamu največjih švedskih podjetij z veliko težavo našli kakšno, ki je nastalo v teh dveh desetletjih. Švedski velikani, katerih izdelki so znani povsod po svetu – Volvo, Ericsson, Ikea, H & M … -, so vsi nastali pred letom 1950. V času, ko je imela Švedska celo nižje davke kot ZDA in izjemno vitek javni sektor.
Če to, da komentatorji spregledajo, kdaj in pod kakšnimi pogoji je Švedska zgradila temelje svojega gospodarstva, še nekako oprostim, pa mnogo težje razumem, kako so spregledali, da je poznejše spogledovanje s socializmom v začetku devetdesetih zelo očitno trčilo ob čeri. Protitržno šopirjenje se je končalo z recesijo in Švedje so kmalu začeli početi prav tisto, kar bi morali Slovenci početi danes. Ja, prav imajo naši bolj in manj zagrizeni socialisti, ki se želijo zgledovati po Švedski! Le pojma nimajo, kaj to pomeni. Bajeslovni nordijski borci proti kapitalizmu tako rekoč vse obdobje samostojne Slovenije uporabljajo strategije, ki so diametralno nasprotne temu, kar nam o njih povedo doma.
Več lahko preberete v Financah.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
