Povabilo urednika, prijatelja Jurija Paljka, naj obeležim za Novi glas jubilej dragega profesorja Alojza Rebule, me je zelo počastilo, saj bi verjetno veliko nadarjenih slovenistk in slovenistov znalo in zmoglo veliko in drugače napisati. V tem jubilejnem času, ko prihaja pri Cankarjevi založbi do ponatisa velike umetnine – romana V Sibilinem vetru, ko prihaja do ponatisa krajšega romana Devinski sholar, se ponovno poglabljanje v čudežni svet Alojza Rebule pravzaprav odpira pred mano kot dar. Pisatelj je namreč zaznamoval vse, ki smo ga spoznali ali ki smo bili njegovi dijaki, s svojim smislom za umetnost kot višjo kategorijo duha. Ki ni samo naš, primorski, slovenski, ampak, če povemo s Kosovelom, sodobni, evropski in večen. Vodi nas v razmišljanje o smislu, tudi ker beseda in umetnost tesno zaznamujeta našo zemeljsko bit: družba ali narod, ki pozabljata na to izhodišče, to sta družba ali narod mrtvih, torej. Ni naključje, da je Srečko Kosovel, po Prešernu največji slovenski duhovni genij, kakor ga imenuje Rebula, začrtal svoj miselni program v besedah: “Moje življenje je moje, slovensko, sodobno, evropsko in večno” in s tem kvalificiral slovensko ustvarjanje, ki zaradi svoje izvirnosti, duhovne širine in revolucionarnosti pripada vrhu evropske misli, ker potrjuje, da se človekova zavest lahko zasnuje in določa preko umetnosti – v Rebulovem primeru preko besede, ki ostaja za Slovence eno bistvenih področij ali bistveni prostor reprezentacije in avtorefleksije. Zgodovinski dogodki, človeške izkušnje in raznoliki miselni tokovi so ostajali odprti svetovnemu dogajanju, epohalnim spremembam, duhovni revoluciji znotraj in izven sebe, saj je bilo dvajseto tudi za nas stoletje velikih preobratov, kjer so ideologije in revolucije spreminjale ravnovesja, znotraj katerih so osebna, individualna svoboda in posredno seveda tudi svoboda ekspliciranja lastnega prepričanja vse bolj izgubljali svoje mesto in svojo pomenskost. Žrtve vseh teh nasilnih prevratov in preobratov so bili predvsem nedolžni, tisti, ki so verjeli v idejo, ki so verjeli, da niso krivi samo zaradi tega, ker so na napačni strani ali pripadniki napačne narodne skupnosti.
V svetu, ki se izpostavlja vedno večji (hedonistični) antropocentričnosti, postaja vprašanje smisla človekovega bivanja skoraj zasenčeno. Tudi če odmislimo vprašanje o obstoju Boga, se s smislom Božjega dejansko soočamo vsevprek, ko se ozaveščamo o sebi-subjektu, ki se znajde, hic et nunc, v imanentnem, ki mu je dano, stremi pa – to vsak izmed nas z vsakim svojim še tako banalnim dejanjem, ki sproži nova dejanja in nove stvarnosti – po večnosti. Tako Dušan Pirjevec:
“Človek, ki je postavljen le še sam nase in je sam svoj edini temelj, išče nekaj, kar bi bilo več od njega, išče transcendenco, vendar pa je že vnaprej jasno, da jo lahko najde le v samem sebi, saj je načeloma in v celoti odvisen le od svojih lastnih sredstev in le od samega sebe, ker je pač edino središče vseh razmerij in vsega znanja”.
Človeku je ob rojstvu dana neka narodnost, ki jo lahko vsakdo s svojim racionalnim pristopom slednjič še potrdi, ko zavestno potrdi svojo pripadnost, v kateri se prepoznava. Predznak te izbire ni sam po sebi negativen ali pozitiven. Pač je. In kot tak lahko predstavlja moralno ali etično zavezo, za pisatelja pa tudi absolutno izbiro, ker predpostavlja življenjsko in umetnostno zavezanost jeziku, v katerem ali preko katerega bo stremel po večnosti: to je velika predpostavka celotnega znamenitega opusa Alojza Rebule.
Edvard Kocbek ugotavlja, kako je “beseda za človeka začetek bivanja, utemeljevanje njegovega jaza v družbenem (…) redu. Vsak jezik je skupno predelovanje spominov in skupno razumevanje skrivnosti, skupno doživljanje narave in zgodovine, medsebojno posredovanje izkustva, skupen boj zoper nevarnosti”. In Alojz Rebula zapiše v Senčnem plesu leta 1960: “Jezik je življenje samo”. Jezik je seveda najbolj evidentna odlika Rebulovega opusa. Če ta citat izvzamemo iz konteksta, izzveni kot programski manifest. Delno bi pisatelj tovrstni manifest lahko utemeljil na osebni izkušnji človeka, ki je rojen v Šempolaju pri Trstu letu 1924, torej v kraju in trenutku, ko se je italijanski fašistični režim še bolj zaostril po umoru socialističnega poslanca Matteottija, ki je uvidel (primorski Slovenci to že veliko pred njim, seveda), da je Italija prestopila meje pravne države in postala diktatorska. Na Primorskem se je začenjal najhujši genocidski trenutek. In beseda je bila zares začetek bivanja: pripadnost in glas, ki je bil – za otroka – domač in prepovedan obenem. Tako zapiše Rebula:
“A biti Slovenec ni nekaj kozmološkega. Je nekaj izključno zgodovinskega, čeprav ta zgodovinskost lahko zraste tudi v kozmično intenzivnost. Zgodovina – to pa je čas in prostor, to je minevanje geoloških dob in srčnih utripov, to je dialektika prahu, ki se vrača v prah. Občutek narodne pripadnosti je bivanjski atribut, podvržen minevanju in zato v različnih časih različen”.
beri dalje ...
