Sedim v senci ob Kolpi in opazujem, kako mirno, takorekoč brez šuma, se premika vodna gmota. Z enako spokojnostjo se pretaka čas, počasi, dostojanstveno in vztrajno. In se sprašujem, če morda nismo zahodnjaki na oltarju napredka žrtvovali malo preveč svojega miru.

S skavti, na katerih taboru sem, se gremo ‘indijance’. Pred prihodom “civilizacije” in vseh njenih pridobitev, ki lajšajo življenje in mu dajejo relativno varnost, so živeli sicer silno preprosto, takorekoč v kameni dobi, a vendar so razvili osrečujočo in poglobljeno duhovnost. Njihov dan je bil uperjen v preživetje; naš pa je … v kaj že? V pomanjkanju realnih življenjskih izzivov si je treba izmišljevati umetne, virtualne: streljačine, grozljivke, adrenalinske parke …

Foto: Flickr.

Vse to je bila včasih narava, vsakdan. Vendar ta relativna življenjska zavarovanost sploh ne pomeni, da je življenje sodobnega zahodnjaka kaj bolj spokojno, pač pa presenetljivo obratno – naša civilizacija sicer omogoča, da je zelo malo verjetno, da bomo umrli prekmalu od bolezni, lakote, žeje ali mraza, a vzdrževanje tega kompliciranega aparata od nas terja ogromno časa in energije. Pa vseeno ne toliko, da ne bi mogli dandanes živeti v precejšnjem udobju in miru. Če ne bi pristajali na celodnevni narek potrošniških potreb, ki nas nenehno zasuvajo in nas varajo, kaj vse moramo še imeti, nositi, znati in početi, kakšni in kaj vse še moramo biti, da bomo končnosrečni. Ne samo zadovoljni po dobrem kosilu, ponosni ob svojem delovnem projektu, navdušeni ob izumu, spolno zadovoljeni tako ali drugače, ampak tisto globoko, prepojeni s srečo in mirom … Teh sanj si človek divjine večinoma ne more privoščiti, ker je v stalnem boju za preživetje.

beri dalje ...