Čeravno nemara zvenim kot poklapana Ezopova lisica ali lisjak s kislim priokusom nedosegljivega grozdja – za komisarja so me namreč odhajajoči premierki in najverjetnejšemu novemu mandatarju neuspešno (?) predlagali številni ugledni intelektualci, gospodarstveniki in zajeten del civilne družbe – si moram vendarle olajšati dušo, ker sem o politizaciji kandidatur za prestižne evropske funkcije v zadnjih letih že nekajkrat pisal, čeprav bistveno manj emotivno kot zdajle. Žal me ni nihče poslušal, niti vrli kolegi pravniki ne, kar je zaradi pogubne strankokracije nekako razumljivo, ker nihče od vrhovnih politikov ne želi zavoljo neke ”demokracije” tvegati še eno potencialno fenomenalno službo.
Ne bom se spuščal ad personam v jezikovne in preostale kompetence napovedane kandidatke mag. Alenke Bratušek ali v neetičnost in nelegitimnost njenega morebitnega samooklicanja, ki bi daleč preseglo tekoče posle te vlade. Bolj me skrbi nadaljevanje tradicije netransparentnosti, ki je v nasprotju z ustavnim načelom pravne države oziroma vladavine prava in še čem.
Kako postati evropski komisar
Dejstvo je, da Sloveniji zopet pripada mesto evropskega komisarja za petletno mandatno obdobje, ki naj bi bil po zdravi kmečki pameti predvsem neodvisen, nestrankarski strokovnjak z mednarodnimi izkušnjami in znanjem svetovnih jezikov ter predstavnik ljudstva z zaželeno podporo levih in desnih političnih strank. Prisluhniti bi moral zlasti gospodarstvu in civilni družbi ter v mejah svojih pristojnosti delovati za blaginjo matične domovine Republike Slovenije in celotne Evropske unije. Tudi tu ne bom komentral ”zaslug” nenavadno priljubljenega dr. Janeza Potočnika, kajti nenazadnje utegne še tretjič ostati v Bruslju.
Na podlagi Lizbonske pogodbe oziroma tretjega odstavka 17. člena Pogodbe o Evropski uniji so člani evropske komisije izbrani za mandatno obdobje petih let ”na podlagi svoje splošne usposobljenosti in zavzetosti za Evropo, med osebami, katerih neodvisnost je nedvoumna.” Število komisarjev naj bi se v prihajajočem mandatu zmanjšalo na dve tretjini vseh članic, vendar lahko drugače odloči Evropski svet, kar je leta 2008 na zahtevo skeptične Irske tudi storil, tako da bo tudi novo komisijo sestavljajo 28 komisarjev, vključno s predsednikom.
Postopek predlaganja oziroma imenovanja kandidatov za evropske komisarje se med državami članicami EU razlikuje predvsem glede organov, ki sodelujejo v postopku izbire. Načeloma imajo povsod glavno besedo vlade, določeno vlogo pa tudi drugi organi, kot sta parlament ali predsednik države. V več državah se je vlada dolžna o kandidatu vsaj posvetovati s poslanci oziroma člani pristojnih parlamentarnih odborov.
Države morajo svoje komisarske adute čimprej predlagati svetu EU in novemu predsedniku Evropske komisije Jean-Claudu Junckerju, ker bodo septembra že zaslišani v evropskem parlamentu. Ta jih bo ocenil na podlagi njihove obče podkovanosti, evropske zavezanosti in osebne neodvisnosti, kar mora upoštevati sleherna članica EU pri predlaganju ”svojih” komisarjev. Nova komisija naj bi začela z delom v začetku meseca novembra.
Slovenska politična kuhinja
Žal v Sloveniji ni predpisanega postopka za določitev kandidata za evropskega komisarja. Dosedaj je bila (dvakrat) izbira komisarja popolnoma nepregledna, brez javnega razpisa ali vsaj demokratičnega evidentiranja kandidatov, po nekakšni prevladujoči praksi je bila skorajda v izključni pristojnosti predsednika vlade, preostali ministri so ga zgolj potrdili.
Govorilo se je, da bi morala tokrat vsaka država predlagati tri kandidate, med katerimi naj bi izbiral novi predsednik komisije. Hkrati so naši mediji pred tedni poročali, da naj bi odbor preteklega državnega zbora za zadeve EU na zahtevo NSi in SLS na nujni seji razpravljal o predlogu, po katerem bi vlada za novega člana evropske komisije iz Slovenije predlagala izvoljenega poslanca v evropski parlament z liste, ki bi na evropskih volitvah prejela največ glasov. S tem bi se po besedah mag. Mateja Tonina preprečilo, da je izbira komisarja stvar političnih kupčkanj in preračunavanj, komisar bi imel večjo legitimnost, evropske volitve bi postale zanimivejše. Zakonske spremembe naj ne bi bile potrebne, ker bi formalni postopek imenovanja ostal enak – komisarja bi še vedno predlagal predsednik vlade ob soglasju vlade, le da na predlog zmagovalke volitev. Ta zamisel je bil pojasnjena tudi predsedniku republike Borutu Pahorju in je dejansko boljša od trenutne pravne praznine, a je njena poglavitna pomanjkljivost politizacija komisarske funkcije. Kot rečeno, bi moral biti komisar predvsem popolnoma neodvisen strokovnjak s široko podporo vseh slovenskih političnih strank, gospodarstva in civilne družbe in ne zgolj nekakšen nagrajenec za zasluge ene samcate stranke.
Več lahko preberete na Regionalobala.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
