Ko je marca 1948 Josip V. Stalin poslal svoje ogorčeno pismo Komunistični partiji Jugoslavije, je v njem Svetozarja Vukmanovića-Tempa, Milovana Đilasa, Aleksandra Rankovića, Borisa Kidriča in Edvarda Kardelja označil za »sumljive marksiste«, ki po njegovem gredo po isti poti kot Trocki. Politična in življenjska pot slednjega pa je dovolj zgovorna.
Kdo pravi, da se zgodovina ne ponavlja?
Kardelj, Đilas in Kidrič so se nato poglobili v Marxa, da bi se vrnili k »prvotni resnici«. Kmalu so ugotovili, da so Marxa vsi narobe brali in da so jugoslovanski komunisti edina komunistična sila, ki je to sedaj ‘pogruntala’ prav v ideji samoupravljanja in Marxovega slogana: »Tovarne delavcem!« Naši vrli mladi marksisti gredo po podobni poti. Tudi oni se baje poglabljajo v Marxa in ponovno ugotavljajo, da vsi ostali socializmi, ki so obstajali, niso bili »pravi« (demokratični) socializmi. Neki spletni komentar je celo razglasil, da je Luka Mesec pravi naslednik Edvarda Kardelja, torej enega izmed »sumljivih marksistov«.
Foto: Facebook.
Svet modrecev ni pomagal
Ne gre dvomiti, da je bil eden izmed ključnih faktorjev za preboj Združene levice v parlament nastop gospoda Mesca na POP TV v četrtek pred volitvami, kjer so ‘rejtingi’ prepričljivosti kar podivjali. Mlad, ambiciozen, samozavesten, podkrepljen s teorijo, v katero slepo verjame, je prepričal marsikoga na skrajni levici, ki je prej volil SD kot naslednico Komunistične partije Slovenije. Očitno SD-ju »svet modrecev« ni pomagal ohraniti vernikov pri sebi. Tudi zahteve so zelo visoko leteče, sploh npr. tista o razmerju plač v javnem sektorju 1 : 5. Ob tem seveda niso pomislili, da sploh ni problem visoka plača direktorja Telekoma, ker je pač letos ustvaril kar nekaj milijonov evrov dobička, medtem ko je plača kakšnega drugega direktorja, ki posluje z minusom, vsekakor sporna. Ampak po njihovem predlogu bi tudi popolnoma nesposoben in zanič direktor imel petkratnik najnižje plače. Torej bi se kaj kmalu tudi direktor Telekoma vprašal: Zakaj se sploh trudim? In že smo pri osnovnem problemu socializma. Ostaja seveda vprašanje, ali so se v ZL že pozanimali, koliko je najnižja plača zaposlenega v Državnem zboru, kajti če je plača kogarkoli tamkaj zaposlenega na ravni minimalne, potem se mi zdi da bodo s poslanskimi plačami že nekako kršili razmerje, ki ga zagovarjajo. Če se jim v politiki ˗ v bližnji prihodnosti ˗ zalomi, bi vsekakor bili uspešni trgovski potniki od vrat do vrat.
Račun in krčmar
Planet Siol je kmalu po volitvah spisal članek o slovenskem Messiju, kjer smo lahko prebrali marsikaj zanimivega. Med drugim tole: »Tako kot večina mladih njegovih let tudi Luka Mesec pred volitvami ni imel redne službe. Preživljal se je kot direktor Inštituta za delavske študije, tj. naslednika Delavsko-pankerske univerze, kjer pa nimajo dovolj sredstev, da bi Mesca redno zaposlili, zato je prejemal honorar prek študentske napotnice, kar po njegovih besedah seveda še zdaleč ni dovolj za preživetje.« Torej direktor nima dovolj denarja, da zaposli samega sebe? (Premislek.) Aja, da slučajno ne pozabim. Najudarnejši komentar je bil , da je ZL vse »scat peljala«, saj so v kampanjo vložili zgolj 10.000 €, kar bi naj bil dokaz, da ne potrebuješ veliko denarja, da se prebiješ v parlament. Pozabili pa so se zahvaliti kolektivom časopisa Dnevnik in Mladina. pa tudi Delo, ki jih že od vsega začetka (začetki vstaj), sploh Iniciativo za demokratični socializem, vseskozi uspešno propagirajo in rinejo v ospredje. Ta številka ostaja skrita, saj bo račun poplačan šele zdaj. Ne pozabimo še na študentsko Iskro, ki propagira iste ideje.
