Volitve, ki so prinesle Mira Cerarja, so odnesle podporo tradicionalnim strankam. A najhujša je izguba na desnici, kjer je bila na koncu razlika med SDS in SMC zelo velika, NSi je rahlo popravila rezultat, SLS pa bo najbrž ostala pred vrati parlamenta. Kdo je kriv in kako naprej?
Tri dni po volitvah na katerih je močno slavil Miro Cerar, so stranke večinoma še v globoki analizi volilnega rezultata, predvsem tiste, za katere se je tokratna volilna tekma klavrno končala.
A že v nedeljo – še pred kakšnimi globljimi analizami – je bilo jasno, da je desnica doživela pogrom. Slika je bila tokrat povsem drugačna kot ob evropskih volitvah mesec prej. Ker volivci enim in drugim volitvam pripisujejo različen pomen, desnica pa je na evropskih praviloma že prej dosegala dobre rezultate, je bilo sicer pričakovati, da rezultat ne bo enako dober, poleg tega se stranka Mira Cerarja za glasove na evropskih volitvah ni potegovala.
Pa vendar tako velika razlika v prid leve sredine ni bila ravno pričakovana. Še nekaj dni pred volitvami so nekatere raziskave javnega mnenja kazale, da se podpora SDS zelo približuje podpori, ki jo uživa Cerarjeva SMC.
Potem pa je nedelja na desnici po razglasitvi rezultatov vzporednih volitev večinoma prinesla dolge, mrke obraze. Skoraj 35 odstotkov glasov za SMC, slabih 21 za SDS, 5,5 za NSi in manj kot je potrebno za vstop v parlament za SLS, ki jo sicer teoretično še lahko rešijo glasovi iz tujine.
Z okoli 28 odstotki so desno sredinske stranke postavile nov „rekord“ v slabem rezultatu – popravile so dosedanjega najslabšega iz leta 2000, ko so bile na 34 odstotkih.
Kdaj in kako se bo desnica lotila analize vzrokov poraza, kdaj se bo o njih sporazumela in kakšne rešitve bo začrtala – navsezadnje bi bila zdrava opozicija za državo vendarle dobra – še ni znano.
SDS na volitve s predsednikom v zaporu, v SLS opozarjajo na realnost, s katero se bodo morali soočiti tudi novinci
V SDS pravijo, da komentarja zaenkrat nimajo. Razen tistega, kar smo slišali po volitvah. Da so bile volitve – čeprav so zanje vložili listo kandidatov, pripravili kampanjo, plačali oglaševanje in se udeleževali soočenj – nelegitimne, da bo predsednik takšne vlade nelegitimen. Nekoliko so včeraj le omilili retoriko o nedelu v novem mandatu. A pod pogojem, da gremo, ko bo Janez Janša oproščen, spet na volitve.
Čeprav analiz strank torej še ni, pa ugibanj o vzrokih poraza ne manjka. SLS naj bi tako manjkal karizmatični predsednik, večja všečnost, celo starosta stranke Ivan Oman tokrat s kampanjo ni bil zadovoljen, niti s kandidati, ki so bili na listi SLS. Nekateri so predsedniku stranke Francu Bogoviču zamerili taktiziranje s kandidaturo na domačih volitvah, potem ko si je maja že zagotovil stolček v Bruslju.
V SLS medtem ocenjujejo, da bi morali za boljši uspeh svoj letošnji spomladanski zagon iz kampanje za EU volitve intenzivneje okrepiti in prenesti tudi v kampanjo za predčasne volitve.
Sicer pa menijo, da so volivcem ponudili prave rešitve, a je stanje v državi tako slabo, da so ljudje razočarani, in to razočaranje pripisujejo večinoma tradicionalnim parlamentarnim strankam, do neke mere tudi upravičeno. “Na tokratnih volitvah so se še močneje kot doslej oklenili nekega novega upanja, tokrat stranke Mira Cerarja. Del upokojencev pa se oklepa stranke DeSUS, ki obljublja, da bo ohranila pravice upokojencem. Ljudje verjamejo, da jim novo prihodnost lahko dajo samo nove stranke. Ne moremo jim zameriti tega. Bo pa težko zmagovalcu volitev to zaupanje tudi obdržati, saj je realnost taka, da je denarja preprosto premalo in da gospodarstvo lahko zaženemo samo z nižjimi davki. To pa terja zmanjševanje državnega aparata, če nam je prav ali ne. Želimo veliko uspeha Miru Cerarju, smo pa prepričani, da bi se morali politiki soočiti z dejstvi in volivcem povedati, kakšna je realnost, da bo treba zategniti državni pas.”
beri dalje ...
