Kar se je zgodilo na volitvah je najbrž logični zaključek zgodbe, ki se je začela, ko je razpadel Demos. Neusmiljeno levi državni zbor, poln interesnih strank, ki so v parlament prišle na »vstajniških« vetrovih, skupaj s trdnim vodstvom instant stranke človeka, ki je povsem brez izkušenj tako na političnem kot gospodarskem parketu. Znak časa v katerem živimo.
Najbolje je začeti pri najsramotnejšem delu izbire ljudstva, kjer smo najbolj očitno pokazali kdo smo in za koliko smo oddaljeni od ekonomske resničnosti. Glasovi ignoramusov so se enakomerno porazdelili med Desus, in ZL, z njimi pa smo tudi mi dobili svojo SIRIZO v parlamentu. Z vso populistično kretensko navlako o grdem kapitalu, izkoriščevalskih tujcih in socialni državi, ki prepriča “malega človeka” brez osnovne šole. ZL je popolna stranka za povprečnega bife ekonomista, ki ne razume kaj je kapital, liberalizem ali svobodni trg, hkrati pa je v svoji nevednosti prepričan, da se nam bo najbolje godilo, če bomo »gospodar na svojem«. Že sama možnost, da bi taka skrajno leva združba sanjavih kvazi-socialistov prišla v koalicijo, bo načela ugled države. Rdeča zvezda v parlamentu sredi Evropske Unije leta 2014. Res neverjetno. Podpihovanje praznih idej o socializmu, ki v resnici niso nič drugega kot davkoplačevalsko sponzoriranje socialnega miru in koketiranje s totalitarnim režimom. Če bi se s svojimi volilnimi rekviziti odpravili na ulico revolucionarnega leta ’91, bi najbrž morali bežati pred razjarjenim ljudstvom, kateremu je bilo rdeče zvezde dovolj. Kdo bi si tedaj mislil, da se bodo 23 let kasneje našli hecni mladeniči in nevrotični kulturni delavci združeni v stranko, kateri je v ponos mahati z jugoslovansko zastavo. Ta groteska se zdaj skupaj s smešnim Erjavcem in “njegovimi upokojenci” seli v hram demokracije, v Erjavčevem primeru najbrž tudi v koalicijo.
Najbrž bo tam tudi Zavezništvo Alenke Bratušek. Prehitro sem se veselil, da mi ne bo treba več prenašati njenega neznosnega hvalisanja in ponavljanja neresnic o tem kako je rešila državo pred trojko in finančnim zlomom. Dobrih 4-odstotkov prebivalcev meni, da tudi milijonska oportunitetna škoda, ki jo je povzročila s svojim neumnim predvolilnim sklepom o zamrznitvi privatizacije, niti splošna katastrofalnost vlade, ki si je socialni in sindikalni mir iskala v ožemanju gospodarstva in potrošništva ni dovolj, da bi jo za zmeraj izgnali iz javne sfere nazaj v kakšen zakoten direktorat, kjer bi bil potencial kakšne nove mednarodne sramote ustrezno omejen.
Po drugi strani je večinski glas pripadel instant stranki brez programa, katerega edini marketinški produkt je bil Miro Cerar mlajši. Kaj nam je ponudil? Izredno pomembno se mi zdi poudariti, da je tudi on je potegnil po nacional-interesno in kar hitro pokazal katere “barve” je, kljub navidezni religiozni sredinskosti. Privatizacijo Telekoma bi ustavil, če bi bilo to še mogoče. Strateška naložba, slovenci sužnji na svoji zemlji in tako dalje kot že tolikokrat prej. We’ve heard it all before. Če je izjavil kaj takega, potem mu prav tako ne verjamem, da ne bo povzročal težav pri novih privatizacijskih postopkih, niti to, da ne bo hotel karseda dolgo zadrževati že začetih. Koliko bo morebitni Cerarjev ne privatizaciji pocenil slovenska državna podjetja? Koliko sposobnih visoko izobraženih inženirjev in uspešnih podjetnikov bomo izgubili zaradi neuvedbe socialne kapice? V državi, kjer je za premožnega proglašen že nekdo, ki je na Nizozemskem malce nad pragom revščine, je tak ukrep nujen, če želimo ohraniti sploh še koga, ki ne dela v rudniku ali šiva oblek. Od kod se bo napajala silna socialna država, če ne bo nihče več ustvarjal dodane vrednosti?
Dragi združeni socialisti ta vprašanja naslavljam na vas. Prav rad bi vam izstavil račun čez kakšno leto, ko bo Cerarjeva koalicija klecnila, mi pa se bomo prebudili iz sanj z še večjim zunanjim dolgom in kupom novih davkov. Tedaj nam bo Cerar tako kot nevrotična komolčarka Bratuškova zatrjeval, da nas je z brezglavim zadolževanjem “rešil trojke” in da je bil njegov mandat v resnici uspešen, nižanje življenskega standarda pa je posledica žrtvovanj zato, da smo lahko ostali gospodar “na svojem.” Tak račun sem že “izstavljal” februarskim protestnikom na njihovih – zdaj neaktivnih – Facebook straneh, po letu vladanja Bratuškove, ko sem jim našteval kako zelo drago plačujemo socialno državo in strah pred trojko. Odgovoril ni nobeden od njih.
Zakaj, zakaj, zakaj so Cerarja, Meseca, Židana in Bratuškovo mediji tako ujčkali, da si jim nobeden na soočenjih ni upal v obraz povedati, da davki v Sloveniji pač niso dovolj nizki in da smo kapital mi vsi, ne pa nekakšna mitološka fevdalna entiteta zlobnih plemenskih gospodov. Zakaj jih ni noben pozval naj že končno enkrat definirajo kaj pomeni prazni termin “neo-liberalizem”. V ZDA lahko spretni politični komentatorji in satiriki kot sta Jon Stewart in Stephen Colbert z dekonstrukcijo neumnih idej povzročijo konec politične kariere, pri nas pa se zdi, kot da so trenutno medijsko maziljeni izbranci levice svete krave, katerih si ne upa na tla postaviti nihče v sferi javnega diskurza. Prepričan sem, da bi Cerarjevi kretenizmi o reševanju brezposelnosti med mladimi z še več nepotrebne birokracije že tako nekoristnega Zavoda za Zaposlovanje preko “kariernih inkubatorjev” v medijsko pluralni deželi doživeli takšen racionalni dekonstrukt, da bi avtorji na hitro sestavljenega programa kar hitro vprid lastne kredibilnosti začeli razmišljati o drugih idejah. Pri nas tega ni. Skupna fronta tiskanih medijev in nacionalne televizije je mogočnejša od južnoameriških vojaških hunt pri povzdigovanju njim preferenčnih političnih opcij.
Naj se obregnem še poražene desnice. SDS volitev ni izgubil ker je Janša v zaporu, ampak zaradi arogantnega militantnega nastopa svojih članov, simpatizerjev in celo nekaterih poslancev. Sveče pred sodiščem, spektakel pred Dobom, broške z napisi “svoboda Janezu Janši” na soočenjih, obstrukcije sej vlade, še oponašanje Bratuškovi “zakaj je prodala Mercator”. Izvrsten recept za odtujitev neodločenih sredinskih volivcev. Nikoli jih ne bom razumel – vsem njihovim kandidatom za poslanca ki jih poznam, pa še službi za odnose z javnostjo sem pisal in opozoril, da je njihov PR prava medijska katastrofa, a očitno oni vedo najbolje.
*Nisem noben komunist
Več lahko preberete na blogu Life, the universe and stupidity.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Sorodni prispevki:
- H. Požarnik, Demokracija: Spopad za pojme Avstrijski publicist Günther Nenning je pred leti ošvrknil evropsko levico, čeprav je sam liberalno levo orientiran. Med drugim ji je očital, da preveč lepo misli...
- Pismo bralca: Smo v moralni recesiji in zblodi Evropa se počasi izvija iz ekonomske krize razen Slovenije in Cipra. Finančno gospodarska recesija, ki je zajela velik del svetovnega gospodarstva, kot kaže, sili politične...
- A. Maver, Dnevnik: Leto 1990 še odzvanja Do osmih večstrankarskih parlamentarnih volitev, ki so kot že druge zapovrstjo predčasne, je preživelo le malo grupacij, ki so zaznamovale prve pred štiriindvajsetimi leti. Ker...
- N. Mihajlović, Finance: Sindikalisti – v šali neoliberalci Evropske parlamentarne volitve so mimo, zmagovalci se veselijo rumenega sonca na modrem nebu. Poraženci si ližejo rane, odstopajo ali pa se pretvarjajo, da se ni...
