Foto: The Slovenia Times.
To je moj drugi prispevek o razmerah v elektrogospodarstvu, ki ga objavljam na Časniku. Ohranjam naslov, z njim povezujem današnjo vsebino s tisto iz prvega prispevka. To pot ni več v ospredju energetika iz Zasavja, ampak iz Saleške doline, iz Velenja in Šoštanja. Javna občila so nam predstavila težave v Rudniku Velenje, te naj bi bile posledica prenizke pogodbene cene lignita, ki jo je sprejela Uprava Rudnika Velenje ob državnem jamstvu za posojilo vlaganj v TEŠ 6. Ta pogodbena cena je 2,25 EUR/GJ.
Mimogrede naj omenim predstavitev tega dogajanja, ki sta ga pojasnjevala predsednik uprave Holdinga slovenskih elektrarn Blaž Košorok in profesor Peter Novak, v Odmevih z Rosvito Pesek. Odgovori prvega so bili jasni, ustrezni zadregi, ki je pred nami, odgovori drugega pa nekoristni. Na vprašanje voditeljice oddaje, kakšne so možnosti za uskladitev cene premoga, je vsako ugibanje in slepomišenje škodljivo, pravi odgovor je le: cena mora biti primerljiva s ceno na evropskem trgu, kar velja za električno energijo, seveda pa tudi za premog.
Iz prvega prispevka povzemam, da je cena električne energije na evropskem trgu 47, lastno ceno iz TEŠ 6 pa ocenim z 78 EUR/MWh. Predpostavim povprečni proizvodnji v Dravskih elektrarnah-DEM in TEŠ 6 z vrednostma 2 500 in 3 900 GWh. S temi podatki bom dokazal, da HSE s sestavom enot DEM in TEŠ 6 ne more ponuditi cene, ki bi bila primerljiva z zgoraj navedeno evropsko tržno ceno. Ne poznam lastne cene v DEM, zato izberem mejni primer, da je ta cena 0,00 EUR/MWh, da je cena nič, skratka zastonj. Oprostite, to ni dovtip! Povprečna cena obeh proizvodenj je ob teh pogojih namreč 48 EUR/MWh, kar je več kot je evropska tržna cena. Vsaka cena električne energije iz DEM, ki je večja od nič, povprečno ceno HSE le še poveča, kar pomeni, da s ceno DEM ni mogoče izravnati visoke cene TEŠ 6 in doseči vrednost, primerljivo z evropsko tržno ceno. Ostane le rešitev: znižati proizvodnjo TEŠ 6, seveda posledično tudi proizvodnjo rudnika.
Ne bom širil svojega premisleka s številnimi drugimi možnostmi, dodal bom le še primer za povprečno ceno HSE, ki bi jo ta dosegla, če bi bila vlaganja v TEŠ 6, primerljiva z evropskimi razmerami in ne bi odteklo mimo 700 milijonov EUR. Povprečno ceno iz TEŠ 6 ocenjujem v tem primeru na 56 in HSE bi dosegla ob zgornjih pogojih povprečno ceno 34, z dodatkom dejanske cene DEM, ki je najmanj 15 EUR/MWh, pa 40 EUR/MWh. To bi bil uspeh, ki bi lahko znižal ceno električne energije v državi. Ta možnost pa je danes lahko le še lažen sen.
Dodal bom še primer s povečano ceno premoga 3,25 EUR/GJ. Ta dodatna zahteva poveča mojo oceno lastne cene v TEŠ 6 na 87 EUR/MWh, kar tudi poveča odstopanje od evropskih tržnih razmer, saj je povprečna cena HSE ob brezplačni električni energiji iz DEM v tem primeru 53 EUR/MWh, z upoštevanjem dejanske cene pa 59 EUR/MWh.
“Imamo težavo!”
Naj izrabim znameniti stavek: »Imamo težavo!« Da, zares jo imamo in to precej veliko! Dosegla bo vse državljanke in državljane. To ni le težava, to je polom, to je nesreča! To sem že večkrat zapisal, ponavljam pa z namenom, da bi nam stroka, ki je ustvarjala to rešitev, to težavo vendarle tudi pojasnila in razrešila. Vendar stroka ostaja nema, le posamezniki za potrebe javnega obveščanja ponujajo, v večini primerov, nebistvene podatke. Kdo pa je pravzaprav ta stroka? To so izdelovalci in potrjevalci investicijske in razpisne dokumentacije, strokovnjaki, ki so vodili razpisni postopek, pogodbena pogajanja, oblikovalci pogodb in vsi pooblaščenci, ki so odločali o postopkih in vsebini tega vlaganja. Njihovih imen nam niso nikoli predstavili. So pa med njimi gotovo tisti, ki so za te razmere odgovorni in zato tudi dolžni to težavo pojasniti in razrešiti.
beri dalje ...
