O aktualnih političnih razmerah, predvsem o bližajočih se predčasnih volitvah, zadevi Patria in odhodu prvaka SDS Janeza Janše v zapor smo se pogovarjali z dr. Bernardom Nežmahom, sociologom, političnim analitikom in publicistom.
Bernard Nežmah, docent na ljubljanski filozofski fakulteti in fakulteti za medije, ima bogate izkušnje s področja vodenja medijev, saj je bil že v osemdesetih letih urednik Mladine in Radia Študent. Je avtor številnih strokovnih člankov in monografij, kot sta npr. Jelcinova Rusija in Zrcala komunizma.
Če bi pogledali v medije, ki objavljajo javnomnenjske raziskave, se zdi, kot da je izid volitev že vnaprej znan: Miro Cerar ml. je praktično že povsod na lestvicah na prvem mestu. Je v Sloveniji res mogoče zmagati s stranko, ki je nastala samo nekaj tednov pred volitvami?
To bomo videli šele na volitvah. Vsekakor pa je zanimivo, da pravzaprav mediji vsaj na začetku kažejo razmeroma majhen interes za predvolilno kampanjo. Če bi gledali prve dni, koliko je poročil o tem, smo lahko začudeni, da volitve niso več osrednja tema.
Drugorazredna tema torej?
Drugorazredna tema ne, vsekakor pa v oči bode precejšnja nezainteresiranost medijev za te volitve. Vsaj sedaj se to kaže. Taka situacija je zelo ugodna za Cerarja. On je formiran kot mit, ki ima mnogo podpornikov glede na to, kaj predstavlja. Na osnovi fame torej, ki izhaja iz njegovih javnih nastopov. Pri strankarskem življenju pa je to zelo vprašljivo, saj izbiramo stranke in ne posameznikov. In če si hočemo ustvariti mnenje o stranki, moramo poznati širši aparat. Razen Cerarja pa v imenu te nove stranke še sploh nihče ni nastopil.
To je že četrta stranka, ki ima ime po ustanovitelju in predsedniku. Imeli smo Listo Zorana Jankovića oz. Pozitivno Slovenijo, Listo Gregorja Viranta, ki se je preimenovala v Državljansko listo, sedaj še Zavezništvo Alenke Bratušek …
Tudi na lokalnih volitvah smo imeli Listo Hermine Krt, kjer je kandidirala Bratuškova. In to je fenomen instantnih strank, ki so za enkratno rabo. Na primer pri Virantu – njegova stranka ni zdržala niti enega polnega mandata. Tudi pri Zaresu ni bilo drugače. Ob tem bi se morali vprašati, zakaj sploh tako stanje. Če vzamemo volitve leta 1990, tedaj nikomur ni padlo na misel, da bi imeli Stranko Jožeta Pučnika, Lojzeta Peterleta ali Milana Kučana. Pa je bil Pučnik velika ikona. Tudi Kučan navsezadnje. Ta prehod k imenom je očitno posledica verovanja, ki ga s podmenami širijo tudi množični mediji, da so vse obstoječe stranke bolj ali manj enake v anomalijah. In potem se logično kot odgovor ponuja iskanje novih liderskih obrazov in novih strank. Stranke, kot je Cerarjeva, izkoriščajo to mentaliteto opaznega dela javnosti, ki preprosto čaka novega voditelja.
Videti je, da so te stranke pokvarljiv blago. Stranka Verjamem, ki jo je ustanovil Igor Šoltes, je že izginila iz anket …
Kot pravim, gre za logiko, ki je sorodna logiki izdelkov v nakupovalnih središčih. Trgovci ti vseskozi ponujajo produkte z novim imenom, imidžem in ovitkom. Kupci so navajeni, da stremijo k drugačnosti. Delno se je to preneslo na »levi«, postpartijski pol politike. Moramo pa se vprašati, od kod ta nova mentaliteta, da državljani dojemajo nove stranke na enak način kot nove izdelke na trgovskih policah. Pred desetletjem mi je hrvaški sociolog Josip Županov na vprašanje, zakaj je bila takrat Drnovškova LDS z naskokom večno nepremagljiva, odgovoril, da ta fenomen izvira iz tem, vprašanj in problemov, ki jih kot ključne artikulirajo mediji, da je bil volilni izid že vnaprej vpisan skozi medijske reprezentacije politike. Zdaj imamo v ospredju vrednoto, da potrebujemo pravega človeka, ki bo kot mesija razrešil družbene težave. Toda če pogledamo retoriko novih mesij – ta uporablja trivialne slogane: boj proti korupciji, več pravne države, prave in neobremenjene ljudi na odgovorna mesta. Beseda korupcija je danes zelo razvodenel pojem. Če hočeš nekoga očrniti, zadošča, da rečeš, ta je skorumpiran.
Torej bi lahko govorili o programski brezkrvnosti? Dr. Matevž Tomšič v kolumni na Siol.net prav tako opozarja na uporabo zelo splošnih parol brez konkretne vsebine …
Saj to vidimo že po tem, da Cerarjeva stranka po prvih javnomnenjskih anketah dobiva takšno podporo, da bi lahko dobila trideset poslancev. Se pravi, da množično podpirajo stranko, katere članov in potencialnih poslancev sploh ne poznajo, še več, celo njen vodja jih tedaj še ni poznal. Cerarjeve lastnosti preslikavajo na vsakogar, ki ga bo Cerar izbral za kandidaturo. In to je nenavaden odskok v pojmovanju demokracije. Širi se pojmovanje, da bo takšni, kot je vodja, tudi njegovi člani. Princip arhaične družbe, kjer je primus prispodoba za vso njegovo čredo.
Imen kandidatov praktično ni, imamo denimo samo podatek, kdo je v SMC član izvršilnega odbora. Po drugi strani pa lahko najdemo prstne odtise tako Katarine Kresal kot Milana Kučana …
Ne le to, bolj bode v oči dejstvo, da imamo stranko, ki dobiva podporo na račun obraza in lika voditelja, ne pa zaradi vsebine programa. Imamo del prebivalstva, ki je nekako nejevoljen, ne mara političnih strank, vseeno pa bi rad volil. In si reče: super, zdaj pa le imam nekoga, ki bi ga lahko s polno podporo volil …
… in ta nekdo ni »ne levi ne desni«.
Seveda, vendar je to skregano z logiko. Imamo fenomen nezadovoljnega volivca. Biti volivec ne pomeni le pravice voliti, ampak tudi imeti izkušnjo volivca, ki ima za seboj kar nekaj volitev. Slovenska posebnost pa izvira iz diskontinuitete demokracije. Večina volivcev je leta 1990 sploh prvič v življenju svobodno izbirala med več strankami. Ko je iluzija o parlamentarni demokraciji kot o obljubljeni deželi po dvajsetih letih izpuhtela, se parlamentarizem ne jemlje tak, z vsemi njegovimi slabostmi, ampak se poantira nezadovoljnost in izigranost volivcev s strani tradicionalnih strank. Ta dokaj močna ideologija širi skozi medije predstavo o »izdanem zaupanju«. To pomeni, da volivci pričakujejo nekaj utopičnega. V politiku vidijo realizacijo svojih želja, vso politiko dojemajo kot razočarano ljubezen. Kar nenadoma ta ni več »pravi«. A politika ni čustvena zaveza. Volitve niso akt izbire sanjskega moškega ali ženske, ampak izbira med danimi strankami, kjer volivec izbere stranko, s katero se lahko vsaj deloma identificira. Če pa politiko pojmujemo kot popolno identifikacijo med politikom in volivci, bomo ves čas nezadovoljni in potem od volitev do volitev iskali odgovor v novih instantnih strankah. A ta lik permanentno frustriranega volivca je samo preslikava kupca v trgovini, ki ga marketing in reklamna industrija ustvarjata kot nekoga, ki permanentno išče svojo pravo željo in bo zato vseskozi pripravljen kupovati nove produkte.
Če pogledamo volilno telo Mira Cerarja, je očitno pripravljeno sprejeti zelo splošne parole o morali, in to ne glede na slabe izkušnje v preteklosti s takimi novimi strankami.
Tu gre za neko drugo vprašanje: zakaj bi bila neka politična stranka sama po sebi stranka poštenjakov? Ko bi bilo to izvedljivo, bi se po drugih državah skozi zgodovino že razvil sistem, kjer bi poleg konservativnih, socialdemokratskih, zelenih in liberalnih strank nastopale stranke poštenjakov, ki bi bile kajpak v večini. Vendar je to ad hoc mit, ki napoved in obljubo enači z realnostjo. Da bi lahko ocenili obljubo, potrebujemo čas. Zato je zelo perfidno ustanoviti stranko zadnji hip, ko kot volivec nimaš časa, da bi jo premislil in presodil. Razen tega, da se navdušiš nad tem, da je končno nekaj novega, je ne moreš misliti. Bistveno drugače bi bilo, ko bi bila stranka ustanovljena vsaj leto dni prej in bi jo poznali po njenih konkretnih angažmajih in političnih dejanjih.
Solidarnost je bila denimo ustanovljena že dovolj zgodaj, da vemo, kako deluje.
Res je, celo te stranke so v primerjavi s strankami »mesij« ponudile programe. In smo lahko videli, kdo so, kako delujejo …
Je mogoče reči, da ankete z visokimi odstotki lahko tudi uspavajo volivce Mira Cerarja?
To je vprašanje za politični marketing. Sam v tem vidim drug problem. Na podlagi česa se odločamo na volitvah? Morda na podlagi lika šampiona. Prevzamemo delček lastnosti šampiona, s tem ko smo ga volili. Ali pa na volitvah izbiramo zavezujoče programe. Pri Cerarju pogrešam interes, da bi povedal, kaj se je zgodilo lani, ko se je njegovo ime omenjalo za mandatarja za sestavo vlade. Kot je znano, te ponudbe ni sprejel, češ da ne bo mogel uresničiti svojega programa. Vendar ni povedal nič določenega. S kom se je pogovarjal, kaj so bile njegove zahteve, katere niso bile izpolnjene … V čem je bil kratek stik? Koliko časa so trajali ti pogovori, je dobil kakšne koncesije? In to so ključne informacije, da spoznamo kandidata. In to krucialno vprašanje v tem obdobju manjka.
Kolikor mi je znano, je Cerar celo priznal, da če ne bi padla vlada Alenke Bratušek, ne bi šel v projekt stranke.
To nakazuje, da je bil dokaj zadovoljen z delom dosedanje vlade. Zato je najmanj enigmatičen njegov enoletni projekt ustanavljanje stranke, ki pa ni potekal v tajnosti. Mediji so že vseskozi poročali o nastajajoči Cerarjevi stranki. Če je Janković držal javnost v napetosti kakšen teden, jo Virant ustanovil čez noč, se je Cerarjeva kot mit porajala celo leto. To pa spominja na zelo sofisticiran marketing.
beri dalje ...
