V Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani se je 6. julija, na nedeljo Slovencev po svetu, odvijal že 21. tabor Slovencev po svetu. V organizaciji Izseljenskega društva Slovenija v svetu se je pričel z mašo v kapeli Zavoda, ki jo je vodil škof Anton Jamnik ob somaševanju izseljeniških duhovnikov ter petju dijakov iz Argentine in Kanade.
Pester program se je nadaljeval v dvorani Matije Tomca, kjer so gostje z referati poskusili odgovoriti na vodilno vprašanje zakaj smo se ravno zdaj ustavili? Rosvita Pesek je tako predstavila Jožeta Pučnika kot izseljenca, Andreja Valič-Zver prispevek izseljencev in , Renato Podbersič več desetletna prizadevanja zamejcev za samostojno slovensko državo. Andrej Vovko, ki je program kot predsednik društva Slovenija v svetu odprl, je razpravo zaokrožil s prispevkom o Francetu Dolinarju pri tem procesu.
Rosvita Pesek je na začetku razprave predstavila Pučnikovo življenjsko pot in pričela pri izjavi žene, ki je dejala: »Vse sva imela, kredit sva skoraj odplačala, lahko bi se upokojil, a takoj ko je lahko, je spakiral kovčke in šel v Slovenijo.« Pred prisilno izselitvijo v Nemčijo, ki jo je Pučnik dojemal kot osebni poraz, je bil prvovrstni disident in država ga je tako tudi obravnavala. Kaplja čez rob, ki mu je nakopala obsodbo za rušenje države in njene ureditve, za katero je bila zagrožena celo smrtna kazen, je bilo pismo, v katerem je Pučnik pozval, naj delavci v tovarnah kritično spregovorijo o svojih vsakodnevnih težavah. Po prestanih zapornih kaznih, poskusu bega in »grozljivem sistemu« v zaporu, službe doma ni več mogel dobiti, zato je odšel v tujino in najprej v Hamburgu dobil delo v ladjedelnici. Od tam se je povzpel do predavatelja na univerzi in se nekaj let dobival s sorodniki – kot mnogi drugi izseljenci – v Celovcu in Gradcu. Po Titovi smrti se je lahko vračal domov in lahko bi rekli, da je ‘vse ostalo zgodovina’.
beri dalje ...