Čeprav se državljani ponavadi hudujemo na politike, ker ne vladajo po naših željah, za predvolilni čas velja, da se politiki vedno in brez izjeme ravnajo točno po naših željah. Eksistenčni strah po izgubi politične moči in zaposlitve iz politika naredi eno samo veliko uho za želje volivcev.

Zato najprej prva resnica: vse, kar politiki govorijo in delajo v predvolilnem času, niso oni, ampak smo mi, volivci. Če se torej jezimo in zgražamo zaradi njihovih sloganov, programov in obnašanj, se pravzaprav hudujemo nad artikulacijo lastnih želja, kar v človeški psihologiji sicer ni izjemen pojav. Vsak človek se želi nekako izkopati iz lastnih stisk, le da večina tovrstnih idej ni posebej učinkovitih in realnih.

Zato v predvolilnem času politiki postanejo naše žrtve, namesto da bi si morali želje izrekati sami in potem zardevati zaradi njihove šibkosti in neuresničljivosti, nam jih pred volitvami iz oči berejo politiki, mi pa se lahko potem zgražamo in bentimo nad njihovo neumnostjo, kratkovidnostjo in pokvarjenostjo.

In ni namen mojega pisanja, da bi komurkoli manjšal užitke tega čustvenega sproščanja, ki ga prinaša predvolilni čas, nadgrajen s svetovnim nogometnim prvenstvom, ki tudi prinaša podobne užitke. Rad bi le opozoril na letošnji nenavadni razcep slovenske volilne fantazmagorije na več različnih volilnih zgodb, kot da ne bi imeli enih, ampak hkrati več različnih volitev, ki medsebojno nimajo praktično nikakršne zveze.

Pogled na predvolilne ankete nam pove, da imamo vsaj troje povsem različnih volitev, od katerih nobene nimajo niti najmanjše povezave z evropsko politično sedanjostjo leta 2014, ko mora vsaka prisebna evropska država nujno (pre)urediti svojo organiziranost, da ji zaradi globalizacije in divjanja špekulativne in rentniške finančne industrije ne crkneta fizično gospodarstvo in zaposlovanje, od katerih ljudje živijo.

beri dalje ...