Po dobrem letu dni (27. junija 2013) od dobro obiskanega, pa medijsko v marsičem prezrtega prvega javnega zborovanja Civilne družbe za pravično Slovenijo v ljubljanski Unionski dvorani, na katerem se je širok krog civilnodružbenih organizacij in gibanj – mnoga med njimi nosijo katoliški predznak – zavezal k dejavnemu vstopu v proces preusmerjanja dramatično negativnih razmer v Sloveniji, je novo javno zborovanje te pobude ob velikodušni podpori mariborskih katoliških izobražencev v nedeljo, 6. julija, gostila štajerska prestolnica.

Tudi na Slomškovem trgu pred mariborsko stolnico je tako zagorel “plamen upanja za pravično Slovenijo”, ki sta ga z baklama, prižganima na Triglavu in Trdinovem vrhu, zanetila pobudnika Civilne družbe za pravično Slovenijo dr. Mitja Štular in Jože Možina. Še bolj kot ta plamen pa so zbrane ogrele besede govorcev, ki so z različnih zornih kotov osvetlili slovenski tukaj in zdaj, v veliki meri zaznamovan prav z odsotnostjo pravičnosti kot nujnega temeljnega veziva normalne demokratične družbe; na to med drugim opozarja Majniška deklaracija 2014, ki je bila v Maribora znova javno prebrana in je dobila precej novih podpisnikov.

Izruvana slovenska lipa

V čas ustanavljanja Civilne družbe Za pravično Slovenijo pred letom dni se je ozrl Jože Možina. Prvo zborovanje je zaznamovala ocena, da so razmere v državi dramatične. Žal ocena ni bila le pravilna, temveč je nakazovala stopnjevanje slabih razmer. “Živimo v času, ko nam pred očmi uničujejo državo. Kot da so izruli slovensko lipo iz zemlje in jo obrnjeno zopet potisnili znova vanjo, tako da se korenine sušijo na soncu, pomladno listje pa gnije v zemlji. Po tej poti norosti in prepleta zgodovine, ki se ponavlja kot spačena farsa, ne smemo, ker vodi v pogubo,” je bil slikovit prodorni novinar.

Protislovenska nomenklatura se je skupaj s svojim ideološkim pratežem polastila večine ključnih funkcij v državi, oblastne vzvode pa “brezsramno izkorišča za ideološki rasizem, za ideološko izločanje, za uničevanje svojih tekmecev”. Kot farsa se v povsem drugačnih sprevrženih okoliščinah ponavlja obračun iz dobe komunizma, le da tokrat na bolj “prefinjen” način: na udaru ni le ljudstvo, ampak v prvi vrsti vodniki.

Po četrto stoletja je tako jasno, kako zelo se nam maščuje, ker ob ustanovitvi lastne države ni bilo lustracijskega preloma. Ker so ogrožene osamosvojitvene vrednote, se je domovina znašla v krču, take razmere pa kličejo k dejavnem državljanstvu. Zato po Možinovih besedah ni dovolj, da so kritični opazovalci slovenskega drsenja proti dnu pogumni le v svojih mislih, v zaprtih zasebnih okoljih, “nujno je, da smo jasni v zagovoru svojega vrednotnega bistva in zahtev tudi na javnem mestu”, kar je bil ne nazadnje eden temeljnih namenov mariborskega zborovanja.

Je Slovenija še domovina vseh nas?

Če je to zborovanje navzven zaznamovala nedeljska sončna vedrina, pa tega ne moremo reči za analizo družbenega stanja, ki jo je predstavil pesnik Niko Grafenauer. Slovenski čas v zadnjem obdobju črno zaznamuje cela vrsta družbenih, pravnih, gospodarskih, etičnih ter duhovnih anomalij in polomov, ki nikakor ne prispevajo k državotvorni zavesti, je bil kritičen akademik. Posledice so tu: številni državljani se lastne države sramujejo in so negativistično razpoloženi do nje; iz nje se izseljuje cela armada mladih, ki doma ne najdejo dela …

Je Slovenija, ki so si jo »subverzivni tatovi vseh vrst vzeli za plen in jo izropali do temelja«, sploh še domovina vseh nas, se je vprašal govorec. Ob tem je omenil še tri najbolj žgoče teme, ki mučno kazijo podobo naše resničnosti: povojne poboje, ki so se zgodili v imenu svobode delovnega ljudstva, njihove žrtve pa ostajajo brez pietetnega pokopa in večji del brez javnega pomnika; zavrnitev lustracijskega zakona, za katerega se je še leta 1994 v parlamentu zavzemal dr. Jože Pučnik; nepripravljenost prevladujoče politične elite, da bi se v imenu demokracije jasno in zavržno opredelila do vseh treh evropskih totalitarizmov 20. stoletja, torej do fašizma, nacizma in boljševizma.

Namesto tega pa pri nas prevladuje stanje duha, ki se izraža v »zdraharstvu, abotnosti in negativističnem početju izvršilnih in zakulisnih nosilcev oblasti«. To je sad politične korektnosti po meri komunistične tranzicije, ki je privedla do stanja, ki je nepredstavljivo v primerljivih evropskih državah: stanja, v katerem sodniki brez izpričanih in meritorno preverjenih dokazov le na osnovi indicev tik pred volitvami »strpajo v arest« voditelja opozicije. Majniška deklaracija 2014 je v očitnem nasprotju s takimi razmerami, saj se po duhu in merilu navezuje na najboljše izročilo evropske demokracije, meritornega pravnega reda, duhovne prostosti in takšne družbene standarde, ki vse to zagotavljajo. »Upam, da se vsemu temu še nismo do konca odpovedali,« je še dejal pesnik Grafenauer in zbrane v duhu verza Daneta Zajca pride čas, ko ni več časa pozval: »Stopiti je treba v čas in se spoprijeti z resnico!«

Ko zdravimo raka z lekadolom

beri dalje ...