Pogojno bi slovensko „levico“ ali pa vsaj njen del, morebiti še smeli označiti kot „levo.“ Ne more pa tej opciji to biti ravno v ponos, saj ta „levost“ izhaja prvenstveno iz dejstva, da se glavnina slovenske „levice“ v skoraj četrt stoletja tranzicije ni uspela resnično distancirati od boljševistične zapuščine.
Nasprotno temu zaradi svojega post-komunističnega materialnega in duhovnega pedigreja še zlasti zadnjih 10 let vztrajno zaostruje in zlorablja kulturni boj ter spore o zgodovini. Kot takšna ne predstavlja normalne in dostojne levice zahodnoevropskega tipa in je zato pravzaprav nevredna nadaljnjih besed.
Hkrati pa se poraja vprašanje: če torej levica ni normalna – moramo biti potlej zadovoljni z vsakršno desnico (in obratno)? Mar okoliščina, da so eni manj slabi in morda zanje zato občasno celo volimo, že pomeni, da so zato dobri in vredni vsestranske podpore?
Na t. i. “desnici”, ki jo v resnici v dobršnem delu v najboljšem primeru lahko označimo za nekomunistično levico, namreč že lep čas dominira stranka brez idejnega karakterja, ki jo že 20 let čvrsto vodi nekdanji komsomolec. Nastala je kot “socialdemokratska”, torej levičarska stranka, a si je nato v skladu s političnimi rekonfiguracijami prisvojila položaj patentiranega predstavnika “desnice“ oziroma „desne sredine.”
Njen politični stil je bil vseskozi zaznamovan s populizmom, pa tudi prostaškimi, celo šovinističnimi izpadi nekaterih njenih predstavnikov. Predvsem pa je za njen politični slog značilna osredinjenost na voditelja, sumničavost do vsakogar, ki odstopa od “linije“ in branjenje strankarskih “okopov“ pred vsakršno kritiko – še posebej, če se ta nanaša na njenega predsednika.
Spričo dejanske neprestane gonje „levega“ medijskega establishmenta proti slednjemu, ki traja že 20 let, se ne brani uporabe najnižjih udarcev in trenutno zopet kulminira v aferi Patria, je takšna drža do neke mere sicer razumljiva. Ne bo pa prepričala večine volilnega telesa, še manj pa premagala monopol „levice“ ali celo pripeljala do „sproščene Slovenije“.
Boljševizma – ali, če želite, „levega fašizma” (izraz je za slovenske razmere dejansko v marsičem ustrezen) – pač ni mogoče pobijati z boljševističnimi metodami. Tudi, če bi se ta trenutek nahajali v vojnem stanju. Pa se k sreči ne.
Dovolj pove golo dejstvo, da je „levica“ že nekajkrat zmagala volitve na podlagi „anti-janšizma“. Posledica manipuliranja in mestoma podlih propagandnih prijemov? Da, do neke mere vsekakor. Vseeno pa bi se na „desni“ morda ne bi bilo napak malce potruditi in z načelnejšim, gentlemanskim, inteligentnejšim predvsem pa nekoliko bolj pluralističnim pristopom nasprotniku otežiti delo, ki do sedaj ni bilo ravno težko.
Pogosta trditev, da je pretežni del slovenske medijske krajine pod neposredno ali posredno kontrolo politične „levice“, povsem drži. Toda, ali naj mar to opravičuje neznosno nizko kvaliteto dobršnega dela že tako redkih „desnih“ medijev – natančneje tistih, ki so vezani na najmočnejšo stranko „desnice“?
beri dalje ...
