»V strahu, da bi po koncu vojne prevzela oblast tako imenovana intelektualna desnica, namesto takrat še maloštevilni komunisti, je tedanje vodstvo komunistov pričelo s čistkami. Najprej med duhovniki. Nato, da bi prebivalcem pognali strah v kosti, pa z vsemi in vsakim, ki se ni strinjal s Stalinovo ideologijo od Vladivostoka do Jadrana. Na jugoslovanskih tleh je to ideologijo poosebljal Tito, v Sloveniji pa jo je izvajal skupaj s svojimi slovenskimi privrženci. /…/ To je bil beg in izgon intelektualcev, izobražencev, duhovnikov, industrialcev in veleposestnikov – skratka ljudi, ki so pred vojno tvorili kulturni, intelektualni in gospodarski steber slovenskega naroda.«
Tako je zapisal Franci Feltrin, predsednik Slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa, v lani izdanem zborniku Zlata knjiga o osamosvojitvi Slovenije, slovenski rojaki v podporo svobodi.
Foto: Flickr.
Te dni, ko mineva triindvajset let od naše osamosvojitvene vojne, veliko, vsak dan znova, premišljujem in podoživljam tiste vojne dni. Močno so me zaznamovali. Tako močno, da sem se vedno čutila kot ena od »tihih osamosvojiteljev«, kot ena tistih, ki smo po svojih najboljših močeh naredili, kar je bilo potrebno. Nikoli nisem in ne bom rekla: »Za to se nismo borili.« Zato ker se zavedam, da je lastna država za narod neprecenljiv dar, ki bi se ga morali tudi danes še zavedati. Kako pa znotraj pravnega okvira institucije države delamo, o tem pa moram z grenkobo priznati, da smo padli na testu zrelosti.
Spominjam se tistih občutkov, ki so prelomili vso mojo dotedanjo vero v združljivost nezdružljivega. Ki so podrli vse moje dotedanje ideale. Ki so me nenadno, trdo postavili na realna tla, da sem bila prisiljena spremeniti način razmišljanja. Preko noči sem morala zamenjati ideologijo bratstva in enotnosti z neomajno vero v slovenski narod. Dobesedno vero v to, da Slovenci tokrat vemo, kaj hočemo in kaj nam je storiti.
Z jasnim in smelim načrtom smo gradili novo državo. Vsaj prva leta se je zdelo, da vsi hočemo in živimo za dobre cilje – vsem državljanom omogočiti ne le dostojno, ampak dobro življenje. Danes vem, da nismo vsi tako mislili. Da so ta naivna razmišljanja ostala pri nas, ki vedno verjamemo v dobro v ljudeh. Da je človeška preračunljivost vedno na delu in da je tudi tokrat opravila svoje na škodo malih, dobrih ljudi. Da je uspelo peščici v prejšnjem režimu dobro vzgojenih kadrov izkoristiti narodovo naivnost in neizkušenost ter prav po nogometno preigrati vse morebitne ovire na poti do cilja. Pustili so nam nekaj drobtinic, ki so nas zavedle, na primer »odprt odnos do verskih skupnosti« ali delitev dobička iz poslovanja podjetij, v resnici pa so prav dobro vedeli, kako ustvariti pogoje, da se nastala situacija obrne njim v prid. Dobičke so si delili tisti pri vrhu, raji so dali drobtinice…
Zakaj sem začela z navedkom Francija Feltrina? Ker lahko danes, skoraj sedemdeset let kasneje, uporabimo iste besede, iste označevalce za našo degenerirano družbo! S kakšnimi nameni si ljudje želijo oblasti? Eni, za katere pravijo, da so naivni, si želijo upravljati državo tako, da bo dobro za vse, tudi za otrok otroke. Drugi zato, da bo dobro za njih, samo za njih.
Izgon intelektualcev. Kaj danes nudimo mladim, da bi svoj intelekt lahko razvili in uporabili v Sloveniji? Nič, ali samo nekaj za vzorec. Kaj preostane temu intelektu, ki ga ne moreš v celoti potlačiti in zanikati? Odide. Tja, kjer lahko živi, kjer lahko svobodno diha, kjer lahko svojo zmožnost razvija. V tujino, ki je za nas starejše mačeha, za mlade pa ne. Ker jim tujina nudi sicer hladen a potreben finančni in institucionalni okvir. Ker jih ne ovira in jim ne krade. Ki jih preprosto kupi. Jim da stanovanje, jim da solidno plačo, jim pove, kaj od njih pričakuje. Čisti, fer odnosi. Nobene domovinske romantike, a te tudi v Sloveniji niso bili deležni. Ker jim je nismo dali…
beri dalje ...
