Stalne težnje po “prenovi” slovenske politike, ki smo jim priča v zadnjih letih, vodijo zgolj v zniževanje njenih nikoli prav zelo visokih standardov.

Diskvalifikacija glavnega tekmeca

V situaciji, ko predsednik največje opozicijske stranke sedi v zaporu na podlagi montiranega procesa, je poštenost in s tem posledično tudi legitimnost samih volitev močno načeta. Težko namreč govorimo o enakopravni tekmi za podporo volivcev, če je enemu od ključnih igralcev močno oteženo aktivno sodelovanje na njej.

S tem je ogrožen tudi sam demokratični proces v državi, ki se je pred več kot dvema desetletjema izvila iz avtoritarnega objema. Zapiranje opozicijskih voditeljev je namreč manira diktatorskih režimov ali kvazidemokracij, kakšne denimo obstajajo na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze.

Degradacija političnega diskurza

Nasploh imamo opraviti z izrazitim razvrednotenjem političnega procesa. Letošnja predvolilna kampanja je tako brezvsebinska, kot ni bila še nobena pred njo. Novi politiki in njihove stranke ne samo da ne prinašajo neke dodane vrednosti, ampak kvečjemu prispevajo v vsebinski degradaciji. In novejši kot so ti, v večji meri to velja zanje.

Tako so stranke, ki so nastale pred volitvami 2011, vendarle ponujale nekaj konkretnega. To je še posebej veljalo za Državljansko listo, ki je imela jasno profiliran program, utemeljen na vrednotnih predpostavkah klasične liberalizma (to, da se tega programa pozneje ni držala in da so njegovi avtorji kmalu zapustili stranko, je že druga stvar).

Pa tudi Jankovićeva Pozitivna Slovenija, ki sicer ni imela nekega zelo elaboriranega programa, je imela precej jasno predstavo o tem, kako je treba voditi državo – po njenem predsedniku jo je treba voditi kot podjetje (pustimo ob strani, koliko je to izvedljivo).

beri dalje ...