Fašistična agresija leta 1941 je komunistom odprla realno perspektivo za izvedbo revolucije. Ti pa so se fašizmu in italijanskim nacionalistom oddolžili s trajnim netenjem ideološkega razdora v slovenski skupnosti onstran meje; enako kot so se oddolžili velikonemškim skrajnežem na Koroškem.

Kako so se ujeli neofašisti in neokomunisti

V Opatjem selu, ki leži ob vznožju znamenitega Fajti hriba, enega najbolj krvavih bojišč iz prve svetovne vojne na naših tleh, sem bil pred časom priča, kako je lokalni vodič in strokovnjak za tamkajšnje boje iz čistega koristoljubja sprevračal resnico in optiko pripovedi. Če so bili obiskovalci iz dežel nekdanje Avstro-Ogrske, so bili heroji, genialne taktične in strateške odločitve ter obžalovanja vredne žrtve na strani cesarskih sil, ko pa je nekdanje bojišče razkazoval italijanskim nostalgičnim iredentistom, so bili heroji seveda izključno Italijani.

Ogledal sem si več ur posnetkov njegovega vodenja, prirejenega posebej za Italijane, ki se jim zategadelj v slabem vremenu ni bilo treba potikati po strelskih jarkih in blatnih kavernah. Zgrožen sem si ogledoval te kasete …

Nič nenavadnega torej, da so se neokomunisti, skrajneži z levice, znova ujeli s skrajnimi italijanskimi iredentisti, z neofašisti.

Skupen gnev izražajo, denimo, z nasprotovanjem monumentu na Cerju, ki je bil po osamosvojitvi Slovenije zamišljen v počastitev branilcev na soški fronti – tokrat predvsem s slovenskega narodnoobrambnega vidika …

Prefinjen vpliv nostalgične italijanske iredente je zaznaven pri mnogih čezmejnih projektih. Romarju po poteh soške fronte se razkrije marsikaj, predvsem pa znova tisto značilno hlapčevstvo, o katerem govori Cankar in ki našega človeka tako zlahka ukloni, ko gre za projekte urejanja monumentov nekdanje frontne linije ali celo nekdanje rapalske meje – kar vse jemljejo pod svoje okrilje različne italijanske veteranske organizacije, menda tudi zato, ker so spretnejše pri pridobivanju in usmerjanju porabe evropskih sredstev.

Primorce bonifica živo spominja na raznarodovalno fašistično prakso in doktrino

Starejšim Primorcem in Istranom pa vendarle ni neznan program fašistične Italije, ki je stremel k etnični izboljšavi (bonifici) po prvi svetovni vojni zasedenih slovanskih območij, k njihovi pospešeni italijanizaciji.

Tudi zgodovinarji in drugi raziskovalci ter publicisti so poskrbeli, da ta etnocidna doktrina še ni potonila v pozabo, njena praksa pa onstran meje niti po padcu fašizma ni zamrla, ampak vztraja v različnih, bolj ali manj prikritih oblikah še dandanes.

Res da izraz bonifica v prvotnem pomenu cilja predvsem na agrarno območje, gre za izboljšavo zemljišč, izsuševanje, drenažo itn., vendar mora v slovenskem ušesu, zlasti pri Primorcu in Istranu ter pri slovenskem zamejcu v Italiji, odzvanjati predvsem s tistim drugim, vsekakor zloveščim prizvokom, ki živo spominja na raznarodovalno fašistično prakso in doktrino (preberi VEČ)