K temu razmisleku me je spodbudil članek Milana Gregoriča Sekularizacija, zaton krščanstva in vzpon duhovnosti izven cerkva v Časniku (2. avgusta 2021). Svoj čas me je namreč žrlo, da bo Cerkev na Zahodu doletela usoda cvetoče afriške Cerkve (preplavil jo je islam), ki je dala takšne duhove, kot so Tertulijan, Ciprijan, Laktancij idr. Ti niso samo cerkveni očetje, marveč so, na čelu z Avguštinom, očetje naše civilizacije. Toda sčasoma se mi je začela kazati širša slika: zaton človeštva.

Naj povem: nimam namena k apokaliptičnim in katastrofičnim glasovom dodati še svojega; v mislih nimam ne ekološkega ne vojaškega uničenja človeštva ne drugih črnih scenarijev, ki so v zraku. Niti ne mislim, da bo človeštvo izumrlo, če bo krščanstvo na Zahodu potonilo. A preden preidem k dogajanju, ki nam preti z izumrtjem, se mi vendarle zdi pomembno, da nekoliko osvetlim pomen krščanstva za našo civilizacijo in svet v celoti.

Izjemnost krščanstva – izjemnost človeka

Človeštvo je živelo pred sinajskim razodetjem, ko je Mojzes prejel Postavo, in pred nazareškim, ko je novi Mojzes podal Postavo v obliki Blagrov in jo potrdil na Golgoti s križem in vstajenjem. Navsezadnje, večji del človeštva živi vse do danes po svojih religijskih izročilih, kot da krščanstva ni. Zato ne vidim težave, da ne bi človeštvo moglo živeti tudi brez krščanstva.

Se mi pa zastavlja vprašanje o kakovosti življenja ali povedano drugače: se bo kakovost življenja, ki jo je prineslo in omogočilo krščanstvo, ohranila brez njega ali pa bo počasi za njim potonila? 

Jezusove besede učencem, da so sol zemlje in luč sveta, je zgodovina potrdila, saj so uveljavili njegov, tj. božji pogled na človeka, svet in Boga samega. Ne brez težav, saj so tudi učenci sami vedno znova zdrsnili nazaj v staro gledanje in početje …, začenši kar s prvim med njimi: Petrom.

Prisluhnimo velikemu antropologu Renéju Girardu, ki je krščansko novost in težavnost temeljito osvetlil.

»Razlika med mitom in judeo-krščanstvom je naslednja: da bi mit deloval, mora delovati tudi žrtveniški mehanizem, kar sam imenujem mehanizem ‘grešnega kozla’. … Razlika je v tem, da je žrtev v judovstvu in krščanstvu nedolžna. Svetopisemsko besedilo brani žrtev, namesto da bi jo napadalo. … Psalmi, ob katere se mnogi spotikajo, da so nasilni, so takšni zato, ker se postavijo na mesto žrtve, ta pa res ni preveč mila do svojih preganjalcev. Ker jo ti vedno obkrožajo, da bi jo linčali, ni zelo prijazna. … Preganjalci ne govorijo nikoli o svojem nasilju in miti predvajajo glas preganjalcev, ki se niti ne zavedajo svoje nasilnosti. … Judovstvo in krščanstvo nasprotujeta mitskemu glasu in pravita, da ‘je žrtev nedolžna in da so tožniki lažnivci’.«

Mitska miselnost upravičuje nasilje, krščanstvo pa je s Križanim v središču premagalo pogansko čaščenje moči in lepote

Ohranjati to novost, to kritiko mitske misli, je naporno, nenaravno in … nevarno. Pomislimo: žrtve komunizma so kljub vsem rehabilitacijam in popravam krivic še danes krive: »So si že zaslužile!«, »Še več bi jih bilo treba pobiti!«

Pred valovi mitske miselnosti, ki upravičuje zatiranje, preganjanje, likvidiranje nedolžnih, pogosto popustijo še tako trdni jezovi. Antropolog pokaže to ob analizi evangeljskih pripovedi o trpljenju (več TUKAJ)