Mogoče kdaj naše življenje skrene s poti, kar nam ni pogodu. Vendar se vse zgodi z razlogom. Zaupanje Vanj je vedno poplačano. Tudi ko te doleti zdravstvena tegoba, ki je ne pričakuješ, na koncu, ko si že popolnoma izžet, iztegneš roke, se zazreš v nebo in prosiš.

Srkam kavo. Opazujem ženo, ki je že pričela pripravljati kosilo, medtem ko spotoma pospravlja in pripravlja zajtrk. Ja ena izmed mnogih žena, ki delajo več stvari hkrati. Opazujem njeno rahlo gibanje z boki, medtem ko je vsa v delu. Ana. Tako preprosto in lepo ime. Žena, ki mi je vrnila vero, ki mi je osmislila življenje, ki mi je s prvim dnem najinega dvorjenja pokazala ljubezen v vsej globini in polnosti.

Spomini sežejo nazaj. Je daleč, a hkrati ni. Čas je tako minljiv in se nič ne ozira nazaj; spotoma, ko se pogledaš v ogledalo, opaziš kak siv las več. A ko življenju pustiš, da se zgodi, je lepo in polno.

Težka preizkušnja ga je pripeljala do tega, da je bil sit življenja

Verjetno se meni ni edinemu zgodilo, da sem bil sit življenja. Ja, sit. Ko te preganja rutina, si je kmalu naveličan, preganja te čisto počasi, da nekaj narediš iz tega dolgčasa, ki si ga živel. Služba, obisk staršev, drugih družinskih članov ter obilica športa skozi dan. Verjetno se niti zavedal nisem, da sem bežal pred problemi, pred soočenjem z samim seboj, da moram nekaj narediti. Kaj pa?

In sem, tako iz dolgčasa, odkril v enem od verskih časopisov duhovne vaje na Kureščku. Ne vem, zakaj, toda na hitro sem se odločil in šel tja, ne vedoč, kaj me čaka tam. Zbral sem pogum in šel na srečanje za bodoče laiške misijonarje. Želel sem biti koristen. A daleč od tukaj, utapljal sem se v rutini, ki mi je predstavljala težavo. Zelo težko sem šel na to prvo srečanje. In tam, na Kureščku, sem jo zagledal … Na začetku še nisem opazil tistega, kar se je godilo naprej.

Ko ni verjel v ljubezen in sprejetost, je oboje nenadoma doživel, a je sledila kar dolga odpoved

Kdo bi po treh letih samote, čustvene izpraznjenosti, pomanjkanja ljubiti sploh lahko verjel, da se to lahko zgodi? Še verjel v poljube, objeme, da boš preprosto sprejet tak, kot si? In najina ljubezen se je začela tako močno, ognjevito, srčno, da sem verjetno na začetku preslišal stavek, da na Madagaskar gre, ker je to njena življenjska želja. Preslišal verjetno tudi to, da bo verjetno triletna fizična odsotnost predstavljala problem. Ampak ko človek ljubi, kot sem sam v tistem trenutku, verjetno preslišiš kak stavek, ane=).

Še dobro, da so priprave za ta njen podvig trajale dve leti, ker bi drugače teže prenesel. Vso najino ljubezen sva dnevno izročala Njemu, le bolj ko se je bližal odhod, teže je bilo. Podelitev misijonskega križa je bila ena najbolj čustvenih maš, kar sem jih doživel, saj sem skoraj celo prejokal od znotraj (preberi več)