Demokracija in svoboda pa sta vrednoti, za kateri se moramo boriti, ker nas je še dovolj, ki smo izkusili totalitarizem in vemo, da se v njem ne da živeti. Boriti se moramo na notranji fronti zoper petokolonaše totalitarizma, ki prihajajo na medijsko prizorišče s Fakultete za družbene vede in drugih z levičarskimi ideologijami prepojenih fakultet (za socialno delo, Filozofske in Pedagoške fakultete itd.).

Praznični dnevi naše tridesetletnice so mimo. Znova pa so pokazali, da je v Sloveniji majhna, dobro organizirana, v vseh ozirih privilegirana skupina, ki nikakor ne razume niti ne sprejema demokracije. Od tu pa do antipatije, nespoštovanja in celo do sovraštva ni daleč. Zato je ta skupina potencialno nevarna za vse, kar smo pridobili v treh desetletjih, odkar smo se odpovedali totalitarizmu rdeče zvezde, revolucionarni tradiciji in vrednotam (te pa so še vedno »rop, požig, umor«), izbrali pa smo svobodo, pluralnost, demokracijo in to hočemo živeti v samostojni in naši državi Sloveniji.

Na eni strani razum in volja, na drugi žolčna čustva

Na samo obletnico razglasitve naše državne samostojnosti smo imeli proslavo (in mnoge proslave po vsej deželi) ter en primitiven protest, kjer so slavili svoje sovraštvo do demokracije, sedanje vlade in Slovenije kot take.

Na eni strani spoštovanje tradicije, veselje nad sedanjostjo in pozitiven pogled v prihodnost, na drugi besede nestrpnosti, zavračanja in brezizhodnosti.

Žal pa so prav slednji tudi medijsko nadvse dobro pokriti, podprti in spodbujani. Na eni strani razum in volja v veselju in ponosu, na drugi strani žolčni čustveni izlivi. Poudarjanje čustvenosti onemogoča vsak dialog, debato, ki zahteva argumente. Čustva, na katerih protestoslavci gradijo svoje manifestacije, so njihov najboljši okop. Ni besede, ki bi množico, ki je čustveno razrvana, mogla prepričati ali pa ji pokazati, kako zelo se motijo. Oni so pač prepričani o svojem prav brez argumentov, brez dejstev, ki bi jim bili v prid, ampak z močnimi čustvi in v množici, zato vztrajajo (preberi več)