Voditelji naroda se Bogu odkupujejo tako, da pred njim olepšujejo svoja dejanja. Ponašajo se s pozunanjeno pobožnostjo in daritvami, pri tem pa si domišljajo, da so zaradi tega Bogu všeč. V resnici pa grešijo proti ljudem in proti Bogu.

Poslanstvo preroka Amosa je bilo oznanjevanje, da je ljudstvo kljub razdeljenosti v Božjih očeh eno

Amos je samega sebe predstavil kot pastirja. »Nisem bil prerok in ne sin preroka, bil sem govedorejec in gojilec smokev. Gospod me je vzel izza črede.« Povedal je tudi, da je iz Tekoe, manjšega mesteca devet kilometrov jugovzhodno od Betlehema. V Amosovem času je v Judovem kraljestvu vladal kralj Uzija (781–740), ki je razširil svojo oblast do Elata (pristaniške v Akabskem zalivu v Rdečem morju na desni strani Sinajskega polotoka, danes v Jordaniji) in pospeševal poljedelstvo. Jeroboam II. pa je bil takrat, kot smo že rekli, kralj Severnega Izraelovega kralja.

Številne podobe, ki ponazarjajo Amosovo oznanilo, so vzete iz življenja pastirjev. Čeprav Amos izhaja iz Tekoe, mesteca blizu Betlehema v Judeji, je oznanjal oziroma prerokoval v Severnem kraljestvu, v osrednjem svetišču v Betelu in verjetno tudi v prestolnici Severnega kraljestva, v Samariji. To, da kot državljan Južnega kraljestva oznanja v Severnem kraljestvu, predstavlja izpolnjevanje posebnega poslanstva, Bog mu je namreč naročil: »Pojdi, prerokuj mojemu ljudstvu Izraelu.«

Njegov prihod v Severno kraljestvo simbolično kaže na to, da je izvoljeno ljudstvo, čeprav versko in politično razdeljeno na dva dela, v Božjih očeh vendarle eno samo. Do razdeljenosti je prišlo zaradi človeškega napuha, Bog pa je želel po Amosu to stanje znova preseči.

Amos je bil preganjan, ker je opozarjal ljudstvo, da je čas resen

Amosovo poslanstvo je kratkotrajno, je trajalo komaj nekaj mesecev. Kajti Amacja, duhovnik v Betelu, ga je zatožil kralju, ta pa ga je kot kršilca javnega reda izgnal z območja Severnega kraljestva. Takole beremo:

»Tedaj je Amacja, duhovnik v Betelu, poslal sporočilo kralju Jeroboamu: ‘Amos sredi hiše Izraelove snuje zaroto proti tebi, dežela ne more več prenašati njegovih besed. Kajti Amos pravi: Jeroboam bo umrl pod mečem in Izrael bo izgnan, izgnan bo s svoje zemlje’.«

Amos ni snoval nikakršne zarote kot tudi Jezus pozneje ni posegal v politične zadeve; govor o zaroti je le krinka za upravičevanje izgona. Amacja, duhovnik v Betelu, ki daje legitimnost vsemu početju kralja Jeroboama, se znese nad nemočnim Amosom in mu reče: »Videc, pojdi, beži v Judovo deželo, tam jej kruh in tam prerokuj.« Tako sta politična in duhovna oblast Amosu onemogočita, da bi delal za edinost božjega ljudstva in ga obenem znova povabil, naj hodi po Božjih poteh.

Da bi njegovo delovanje vendarle bilo trajno, se Amos sam, verjetno pa tudi skupina njegovih učencev odloči, naj se Amosova videnja in prerokbe zapišejo, zapisi pa potem krožijo med ljudstvom.

Katere so poglavitne točke Amosovega oznanila? Na prvem mestu: čas je resen, ljudje pa se obnašajo samozadostno, predvsem voditelji, ki se ne zavedajo, da bo država že čez dvajset let pokleknila pred Asirijo.

Podobno je danes, ko nam grozi ekološka katastrofa; nihče ne ve, kako daleč je. Ruši se svetovni gospodarski in politični red, ki se je oblikoval po 2. svetovni vojni. Prihodnost Evrope in sveta je zato negotova. Na vidiku so novi globalni antagonizmi.

Da bi ljudstvo prisluhnilo in se zresnilo, Amos govori o bližajoči se katastrofi
Nihče noče videti, kriči Amos, da bo imelo ravnanje povsem brezbožne aristokracije katastrofalne posledice za Efraim. Zato skuša Amos z nenavadnimi in močnimi izrazi presuniti in pretresti svoje poslušalce. Spregovori o bližajočem se potresu, o velikih spremembah v družbi in naravi ter bližajoči se stiski. Pravi, da Gospod rjove s Siona kakor lev. Njegov glas se sliši po vsej deželi. Pet videnj, ki jih opisuje v poglavjih 7–9, je za preroka znamenje skorajšnje Božje sodbe proti nezvestemu ljudstvu.

Pred bližajočo se nesrečo Amos kar dvakrat prosi za ljudstvo in Bog umakne grožnjo. Nato pa se bliža konec, ki mu nihče ne bo mogel uiti. Na sodbo opozarja s slikovitimi prispodobami o nesrečah.

Da bi Bog po Amosu utemeljil svojo sodbo, svojemu ljudstvu pokaže vse, kar mu v življenju tega ljudstva zbuja jezo: bogatini so pozabili pomagati revnim; mogočni izkoriščajo siromake, plemstvo svoje izsiljevanje uzakonja in pritiska na sodišča, goljufajo pri trgovskih poslih. Vzporednic z razmerami v sodobnem svetu ni težko najti (več)