Mediji ves čas vpijejo, da niso svobodni. Da niso niti ne smejo biti svobodni, ko širijo vnaprej dogovorjeno in politično korektno agendo. Tej kvazi svobodi se je treba upreti z resnično svobodo.

Novinarji so se radi ponašali s prispodobo, da so psi čuvaji demokracije in ljudstva. To, kar danes gledamo v Sloveniji in Evropi, je daleč proč od te prispodobe. Medijske hiše in njihovi protagonisti so vse bolj čuvaji določene agende ali drugače povedano: določenega ideološkega voznega reda. Če je še deset in več let nazaj veljalo, da si lahko izbiral med zmerno konservativnim in konservativnim medijem na eni strani, na drugi pa med zmerno liberalnim ali socialističnim ter radikalno levičarskim, se je ta razlika v zadnjih letih vse bolj zabrisala.

Ko ni več razlike med Frankfurter Allgemeine in Suddeutsche Zeitung ali med Le Mond, La Figaro in Liberation, vsaj ko gre za poročanje o neki drugi državi, kot v zadnjem času o Sloveniji, se lahko vprašamo, kaj se dogaja z mediji in z novinarji.

Časnik Večer je hotel biti objektiven, a je prišel Milan Kučan k uredniku Milanu Predanu na zajtrk

Tujec res ne more opaziti, da v Sloveniji ni nobene bistvene razlike med obstoječimi dnevniki in njihovimi spletnimi stranmi. Kot so majhne razlike med RTV Slovenija in POP TV, govorimo seveda o politično informativnem delu. Tudi naša medijske scena se je pred tremi desetletji poizkušala diferencirati v luči in perspektivi večstrankarskega sistema. Celo skrajno levi mediji, kot je bil vedno Dnevnik, je iskal določeno uravnoteženost in notranjo pluralnost. Enako je valjalo za POP TV, dokler ga je vodil Tomaž Perovič, ki je sicer človek leve provenience.

Spomnimo na poizkus Milana Predana pri mariborskem Večeru, da časopis zapelje v zmerno sredino. To je bil čas, ko se je govorilo, da postaja Večer najboljši slovenski dnevnik, dokler ni prišel Milan Kučan k Predanu na zajtrk.

Danes je Večer levičarski časopis in dela veselo družbo Dnevniku in Delu.

Vsi poizkusi novih političnih strank, da si ustvarijo lasten dnevnik, so propadli. Glavni vzrok je bil finančne narave, saj je recimo Slovenec bil materialno odvisen od Zidarjevega SCT.

Neodvisnost novinarjev in njihovega pisanja se zelo dobro vidi, če pogledamo revijo Reporter in njen razvoj od Slivnikovega Maga do danes.

Revija Reporter je naredila preobrat od zmerno desnega in liberalnega magazina, naklonjenega novim političnim strankam, v revijo, ki se mora pokoriti svojemu novemu lastniku in je tako izgubila večino svojih najbolj zvestih bralcev (več)