Tviti, STA, pritiski na medije, tožilska zgodba … Pri vsaki od teh tem lahko – ko gre za njeno vsebino – pritrdimo predsedniku vlade. Dobro vemo, kdo stoji za neodvisnim novinarstvom in podobno odvisnim slovenskim pravosodjem: interesna ali celo ideološka vdanost oziroma odvisnost od centrov formalne in še bolj neformalne, predvsem pa kapitalske moči.

Analiza stanje nakazuje, da sedanji pristop vlade h komuniciranju z javnostjo ni ustrezen

SDS, ki je v resnici le ena od treh strank manjšinske vlade, se v svojih nastopih in bitkah s temi centri vede, kakor da bi imela za sabo absolutno večino v Državnem zboru; daje vtis, kakor da je mogoče z vladnimi sklepi in medijskimi nastopi pluralizirati medijsko krajino in pravosodje osvoboditi neprimernih povezav.

S tem sicer mobilizira desne volivce, dejanski vpliv teh poskusov pa je vprašljiv: namesto da bi se kdo v medijih ali pravosodju zbal, da bodo njegove nedovoljene ali celo nezakonite politične navezave razkrite, hobotnica pravzaprav le še dviga glavo, postaja še bolj samozavestna in radikalna ter za svoj boj instrumentalizira tudi skorajšnje predsedovanje Evropski zvezi (preberi več)