Marko Kremžar je bil rojen 17. aprila 1928 v Mostah v Ljubljani. Njegov oče je bil urednik, v družini pa so bili trije otroci, sinovi Marjan, France in Marko. 

Marjan Kremžar je postal duhovnik in je bil kaplan v Trnovem v Ljubljani, med drugo svetovno vojno pa je odhajal delovat najprej s ponarejenimi dokumenti na Gorenjsko, od koder so Nemci izgnali večino duhovnikov, in skoraj kot misijonar opravljal svojo službo. Nemci so zanj zvedeli in za njim razpisali tiralico, vendar se je počutil varnega do razmaha partizanskega gibanja. Pozneje je nekajkrat za dlje časa odšel v Srbijo med slovenske izgnance, tam pa so mu bili nevarni tudi pravoslavni in prav četniki so ga leta 1943 ubili.

Drugi brat France Kremžar pa se je pridružil domobrancem in padel v Grahovem leta 1943, skupaj s Francetom Balantičem.

Na življenje v domači družini in takratnih Mostah je imel Marko Kremžar lepe spomine:

»Najzgodnejši mladostni spomini pa so svetli. Zaloška cesta je pomenila za nas otroke vrata v svet. Tam se je začenjala tramvajska proga, za izlete na Golovec, na Fužine ali k Devici Mariji v Polju je bilo treba po njej in tudi osnovna šola je kraljevala tam, kjer je še danes. Pa še nekaj skrivnostnega je bilo na Zaloški cesti, in sicer samostan sester karmeličank. … Naša družina je bila vedno navezana na te sestre, katerih sicer nisem nikoli videl, a sem rad poslušal njihovo petje.«

Do spoznanja, da slovenskemu narodu največ škode lahko naredijo komunisti, sta mu pomagala brata

Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo in še kot gimnazijec postal domobranec, kjer je bil v enoti za zveze. Zavest, da slovenskega naroda ne ogrožajo najbolj fašisti in nacisti, sta v njem zbudila brata. O tem je napisal v knjigi Leto brez sonca takole:

»Bilo je v času, ko je Marjan odhajal na Gorenjsko in je France kmalu nato izginil v hribe, v ilegalo Slovenske zaveze, ki so ji rekli »štajerski bataljon«. Ko sta brata odhajala od doma, da bi vsak na svoj način služila narodu, sta gledala glavnega sovražnika, od katerega je grozila nevarnost vsem Slovencem, v nemških nacistih in italijanskih fašistih. Komaj nekaj mesecev kasneje so partizani, ki so jih obvladali komunisti, s svojo krutostjo in podpihovanjem sovraštva prisilili tako enega kot drugega na nepredvideno pot. Za narodno in krščansko zavedne rojake v ljubljanski pokrajini so postali domači revolucionarji večja nevarnost kot zasovraženi tujci.«

Kremžarjeva leposlovna dela je navdihnila razklanost v narodu in družinah
Ob koncu vojne je pobegnil na Koroško in bil vrnjen, bil eno leto zaprt v Ljubljani – poskušali so ga prevzgojiti in izšolati za mizarja. To leto je popisal v knjigi z naslovom Leto brez sonca, ki je leta 2002 izšla pri založbi Družina. Leta 2008 je pri isti založbi izšlo delo Časi tesnobe in upanja, ki je nekakšno nadaljevanje Leta brez sonca. Zanj je prejel literarno nagrado Vstajenje, ki jo Slovenska prosveta v Trstu podeljuje Slovencem v zamejstvu in po svetu (preberi več)