Ko gledam svoje mahanje po zraku (1 Kor 9,26) v še enem neposrečenem letu, ko opazujem svoje šibke in nemočne poskuse oznanjevanja v časih, ko se zdi to povsem nepotrebno, se počutim, kot da je moj trud, moje delo res eno samo, drobceno »gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji« (Mr 4,31). Drugače povedano, da ne velja prav nič.

Ideologija števil

Sumim, da je za ta moj občutek kriva splošna prepričanost, da sta usoda sveta in potek življenja bolj ali manj odvisna od mene, novodobnega boga. Domišljati smo si začeli, da naš jaz »nosi ves svet v rokah«. In da je tako od moje pridnosti odvisen tudi moj uspeh, rezultati so postali naš novi bog. In številke, vse smo začeli meriti, število korakov na dan, število sekund do cilja, število pregledanih pacientov, število všečkov, število osvojenih vrhov, celo število prebranih knjig in še in še. Po teh številih, rezultatih, po izboljšanih rekordih merimo svojo pomembnost, morda celo smiselnost tega, da obstajamo. In se počutimo brez vrednosti, če ne beležimo pravega učinka svojega napora. Ali pa se imamo zgolj za nesposobne ali lene (več)