Praznik Srca Jezusovega nas spominja predvsem na trenutek, ko je bilo to Srce »s sulico prebodeno« in se tako vidno odprlo človeku in svetu.

Jezusovo Srce so začeli častiti že srednjeveški menihi, med njimi sv. Bernard, sv. Bonaventura in sv. Bernardin, potem je za nekaj stoletij utonilo v senco, v 17. stoletju pa je bilo čaščenje spet spodbujeno, potem ko se je Jezus v letih 1673 in 1675 večkrat prikazal francoski redovnici sv. Marjeti Mariji Alakok (1847–1890) iz Paray-le-Moniala sv. Marjeti Mariji Alakok (1847–1890) iz Paray-le-Moniala in ji razodel novo obliko krščanske pobožnosti do svojega Srca. Med zadnjim videnjem v osmini praznika sv. Rešnjega telesa leta 1675 ji je povedal:

»Glej, to Srce, ki je tako ljubilo ljudi in ni ničesar opustilo, da se zanje izčrpa in použije, da jim dokaže svojo ljubezen; toda namesto plačila s strani večine prejema le nehvaležnost.«

Od tedaj naprej se je čaščenje Srca Jezusovega vse bolj širilo, k temu je veliko pripomogel tudi sv. Janez Eudes (1601–1680), uradno praznovanje tega praznika pa je leta 1856 določil papež Pij IX., in sicer ga Katoliška cerkev praznuje na petek po prazniku Svete Trojice.

Duhovnost Jezusovega Srca naj bi – v duhu Janeza Pavla II. – tudi nas, Slovence, v tretjem tisočletju krščanstva – vodila k spravi, in to v vseh plasteh: v družinah in župnijah, v družbi in narodu (več)