Oktober 1917, 12. ofenziva soške fronte, preboj pri Kobaridu, čudež pri Kobaridu, bliskovita vojna, beg Italijanov do reke Piave, italijanska sramota. Caporetto (Kobarid) je v italijanščini od velike vojne dalje sopomenka za sramoto. Čeprav so v nadaljnjih mesecih avstro-ogrske in nemške enote shirale in so Italijani prišli na prag Ljubljane, bolečega poraza v 12. ofenzivi Italijani ne morejo pozabiti.

Ana Roš, mednarodno priznani kuharski velemojstrici, se Vam je na TW povsem utrgalo. Začela ste z navedkom »Avanti popolo, bandiera rossa …« in nato v angleščini jadikovala nad neznosnimi razmerami v Sloveniji v času pandemije ter spodbujala k uporu. Sramota!

Prof. Matej Lahovnik je njen napad vljudno zavrnil in jo, strokovnjakinjo za gostinstvo, povabil k sodelovanju v strokovni skupini za premagovanje krize. Medtem ko na njen odgovor še čakamo, naj ne bo odveč kratek komentar o nezaslišanem pisanju znane in uspešne osebe.

Spoštovana gospa Ana Roš, ekstravagantni gostje vam priznavajo, da ste vrhunska kuharica. Zelo dobro se znajdete ne samo v svoji kuhinji, ampak tudi v tisti, v kateri sestavljajo lestvico najodličnejših svetovnih kuharskih mojstrov. Tudi medijsko ste odlično pokriti, zato vas sploh poznam. Čestitke za vse troje.

Ana Roš, podjetnica – komunistka?

Na svojo podobo v javnosti ste se podelali. Oprostite, da vam to povem naravnost in ponavljam, podelali ste se. Razumem, da vam je težko biti brez dela in še teže brez zaslužka, vendar nikakor ne morem razumeti, da kot uspešna podjetnica nerazsodno izzivate s komunistično himno, v kateri s somišljeniki pojete tudi: »Evviva communisma e la libertà!« Nepremišljeno, sramotno, infantilno, shizofrenično!

Morda si po zmagi nove komunistične revolucije obetate posel z Mački in Pepcami ter dinastijo Kim z drugega konca sveta. Ne vem, samo ugibam. Ne znam si predstavljati razpadajoče Hiše Franko v komunističnem raju, ne znam si predstavljati, kako in kaj bi kuhali in stregli gostom izza zahodne meje kot tudi onim iz najbolj oddaljenih koncev sveta, če bi jim demokratična ljudska oblast sploh dovolila pripotovati k vam.

Kaj bi postavili pred goste, če bi klali le enkrat na teden, in to krave, ki se niso mogle več obrejiti, pekli bi eno vrsto kruha, zadruga bi vam dobavljala zelen krompir, žarko mast in uvelo sezonsko solato ter skisano vino.

Bogatin in Lazar

Ob dolžnem spoštovanjem do gastronomskih veščin in užitkov je vendarle treba stvari pogledati še z druge strani. Gostje v Hiši Franko so so ljudje, ki živijo zato, da jedo, ne pa da bi jedli zato, da živijo. Nobena pot, niti tista v kobariško zakotje jim ni odveč in predolga, da zaužijejo nekaj, česar doslej še niso. Vi jim v obojestransko zadovoljstvo kuhate in strežete z novimi in novimi jedmi v neštetih hodih. Ali je v Hiši Franko kdo kdaj pomislil na lakoto v svetu in tudi v nekaterih slovenskih domovih? Verjetno ne. Posel je cvetel, denar se je obračal in pri tem je marsikaj padlo tudi v davčno blagajno.

Tempi passati: Svet ne bo več ena sama vas

Gospa Ana Roš, še nekaj je treba pristaviti v vam tako ljubi italijanščini: »Tempi passati.« Lahko zganjate histerijo, lahko obtožujete vlado, lahko hujskate k uporu, lahko kolesarite po Kobaridu ali Ljubljani ...

Prispevek Ana Roš v Vam tako ljubem jeziku: Tempi passati! Zlati časi »bella ciao«. objavil Časnik.