Čas covid-19 je pri nekaterih pokazal na drobne vojne dobičkarje, ki se trudijo, zaigrati držo poštenih
Naj se vsak državni uslužbenec ali protivladni demonstrant povpraša iskreno: »Kako bi jaz spravil javni razpis v 20 dnevih po vseh postopkih pravilno in redoljubno.« Če tega ne boste uspeli, je vaša kritika sedanje vlade neupravičena in odveč.
Spletni Časnik

Nedelja, 26. april 2020 ob 10:24

Odpri galerijo

prof. dr. Jože Duhovnik

Če uporabimo logiko, dokazujemo zrelost razmišljanja

Če kje, je v kriznih trenutkih pomembno, da udeleženci uporabljajo logiko. V teh dneh pa se zdi, da novinarji in nekateri politiki omenjene vede nalašč nočejo niti ne želijo uporabljati. Ta pojav je še izrazitejši v Sloveniji, kjer se trdi, da so novinarji preganjani. Morda pa bi bilo prav, da avreola časti in resnice ne pripada niti novinarjem niti sodnikom niti zdravnikom. Čas covid-19 je pri nekaterih pokazal smisel za organizacijo dela, smisel za resnico in kar je najhuje: pokazal je na drobne vojne dobičkarje, ki se trudijo, zaigrati držo poštenih.

Pogled v skladišča zaščitne opreme. Kaj je res in kaj ni?

Spletni časopis je 24. aprila objavil prispevek z naslovom Afera maske, vse laži, napake in vojni dobičkarji. Kaj vse je narobe pri državnih poslih z nabavo zaščitne opreme? Avtorji Primož Cirman, Tomaž Modic in Vesna Vukovič s prvimi podatki presenečajo vsakega resnega bralca. Če bodo v pričujočem besedilu odkrili napad na svoje pisanje, naj ne mislijo , naj ne mislijo, da je to napad na njihovo integriteto. Ker so do sedaj dokazali, da se igrajo svetost v slovenski družbi, je prav, da dajo besedo tudi drugim, pa čeprav samo inženirjem kot podrejeni strokovni skupini v slovenski srenji.

Stanje v skladiščih RS od 27. februarja do 13. marca; stroka pa trdi, da je RS varna država

Avtorji so pod točko 1 zapisali, da je tedaj bilo v skladiščih 48.000 zaščitnih mask, pet tisoč kombinezonov in petsto tisoč rokavic in praškov za razkuževanje. To je stanje popisa zaloge 14 dni pred zamenjavo vlade, ko je bil že znan novi mandatar.

Vsi državni uslužbenci bodo morali končno priznati, da se zadnji mesec pred nastopom nove vlade v glavnem pogovarjajo, kako bodo odnesli celo kožo in kako bodo dobili boljše službe. Starejši kader se temu nasmiha, mladež pa vneto razpravlja in pritiska na kljuke znancev iz politike.

Lahko kdo reče, da je ta trditev politična in neresnična. Prav! Smejmo se vsem takim apolitično razmišljajočim »kekcem«.

To pomeni, da naj se končno predstavijo vsi državni uslužbenci, ki so bili organizacijsko in po opisu delovnih opravil odgovorni za izvajanje sklepa vlade. Če bo minister Počivalšek imel kaj časa, naj svojim ljudem naroči seznam vseh zaposlenih, kamor naj dodajo tudi, kaj so nevladne organizacije naredile v tem času, to je 14 dni pred zamenjavo vlade.

Tabela za jasno sliko, da nas je stroka do 13. marca pustila na cedilu

Povedati je treba, da je uradna stroka trdila, da covid-19 ni nič posebnega in da se bomo lahko epidemiji izognili z umivanjem rok. Kje so maske, kje so posebni oddelki po bolnišnicah in končno: kje so priprave za posebne sekcije v domovih za ostarele, čeprav je na Ministrstvu za delo posebna skupina za spremljanje stanja v domovih in še po regijah. Ali samo pišejo in sestankujejo? Seveda govorim do 13. marca.

Stanje v skladiščih po tabeli (Vir: Necenzurirano 24. aprila 2020)

Zaloga za dni Število koristnikov Dejanska zaloga za dni
14 30 Število dni
1 Zaščitne maske 48.000 3.429 1.600 185.000 0,3
2 Kombinezoni 5.000 357 167 215 23,3
3 Rokavice 500.000 35.714 16.667 25.000 20,0

Zaščitne maske morajo nositi vsi javni uslužbenci, torej 185.000 zaposlenih. Kombinezone morajo nositi vsi v 16 sprejemnih centrih (v vsakem 10 zaposlenih) po državi in v 15 sprejemnih centrih (po 5 zaposlenih) na državni prehodih. Rokavice vsi v bolnišnicah in domovih za ostarele; po oceni okoli 25.000 zaposlenih. Respiratorji se sploh ne omenjajo. Zahteva pa je bila za 340 kosov. Po spominu. Dejansko pa 90 kosov. Zakaj se ne omenjajo respiratorji, vedo avtorji obravnavanega prispevka.

Kako in kdo je planiral potrebne zaloge?

Citiram Wikipedijo: Prvi primer covid-19 je bil zaznan sredi novembra 2019 na Kitajskem. (Vir) Konec decembra 2019 je Kitajska Svetovni zdravstveni organizacija poročala o odkritju pljučnih okužb neznanega izvora v Vuhanu, glavnem mestu pokrajine Hubej na Kitajskem. Izbruh okužbe je bil 30. januarja 2020 razglašen za mednarodno pomembno grožnjo javnemu zdravju. (vir). Pobrano s spleta dne 25. aprila 2020.

Po tem zapisu bi človek sklepal, da so določene službe popolnoma odpovedale, še huje: da nimamo resnega programa za obvladovanje epidemij. Lepo bi bilo pogledati po statističnem popisu, koliko imamo v RS zaposlenih epidemiologov in koliko od teh mora pripravljati strateške programe po modelih A, B, C in D ob pojavljanju okužb.

Vlada ima sedaj idealno priložnost, da preveri dejansko opravljeno delo in oceni čustvene izlive posameznih odgovornih za tako stanje.

Kje so junaki v RS, ki si upajo kot državni uslužbenci izpeljati javni razpis v 20 dnevih?

To, da nismo imeli zaloge zaščitnih mask niti za en dan, je sramota brez primere, pa naj sedaj zaposleni in predvsem plačani uslužbenci piskajo in vriskajo, kolikor hočejo!

Respiratorjev (da se ne bi po nepotrebnem izmišljevali termina ventilator) smo imeli samo 90, »strokovnjaki« pa so nenadoma napovedovali potrebno število 350 kosov. Zanimivo je, da niti eden iz zdravstvene stroke ni predstavljal napovednega modela. Torej je NIJZ pomemben javni zavod. Zakaj že? Tako kot takrat, ko pride povodenj: vsi zaposleni na ustreznih inštitucijah imajo ob poplavah polna usta stroke, rešujejo pa jih gasilci s črpalkami, kot da so največji tehnični dosežek reševanja pred poplavami.

Na koncu predlagam, da se resno vprašamo, kje so strateški načrti za nenavadne, nove nesreče. Ne govorimo o poplavah, ne govorimo o požarih. Govorimo o epidemijah.

Največ nezaupanja pa je bil na koncu deležen NIJZ. Ko je imel tiskovne konference, nismo vedeli, za kaj gre, ko pa je Srečko Šestan prevzel urejanje pošiljk ipd., je naenkrat steklo. Očitno »strokovnjaki« medicinske stroke niso ravno dobri organizatorji dela.

Pa da ne bo pomote: z organizacijo dela na vseh področjih se da delavčeve napore zmanjšati za tri- do petkrat. To vam pove vsak prekmurski upokojenec iz nemških avtomobilskih tovarn:

»Ko smo delali v tovarni, se sploh nismo tako pretegnili kot doma v socialističnih podjetjih! Tam smo vsako stvar prestavili in naredili samo enkrat. Pri nas pa smo po petkrat prestavljali za nekaj metrov, po navadi pa še trikrat dodelovali.«

Ali je mogoče, da smo imeli v RS »resno« vlado do 13. marca?

Če pogledamo samo ta primer s številkami in logiko, bi težko lahko rekel, da smo imeli ob Marjanu Šarcu resno vlado. Na vrhu mora biti človek, ki ima urejeno podstreho, tako da se ob ustreznem vodenju vsi sodelavci lahko postavijo v vrsto in znajo delati.

Na koncu pa naj se vsak državni uslužbenec ali protivladni demonstrant povpraša iskreno:

»Kako bi jaz spravil javni razpis v 20 dnevih po vseh postopkih pravilno in redoljubno.«

Če tega spoštovani člani raznih komisij od občin do ministrstev ne boste opravili v dvajsetih dneh, potem je vaša kritika sedanje vlade neupravičena in popolnoma odveč.

Vsak naj začne pometati pred svojim pragom: naj pospešeno pripravlja in ureja javne razpise; naj ugotovi, kje je narobe, in predlaga spremembe. Lahko pa, da v običajnih razmerah trajajo javni razpisi vsaj dva do tri mesece zato, da imajo vsi dovolj debele mape nerešenih zadev in tako upravičujejo delovno mesto? To se po navadi ugotavlja v Industriji 4.0, kaj ko bi začeli izvajati projekt Država 4.0?

 Dr. Jože Duhovnik

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 22. Jun 2021 at 00:02

22 ogledov

Iz neprestane defenzive je treba preiti v ofenzivo pozitivne zgodbe
Tviti, STA, pritiski na medije, tožilska zgodba … Pri vsaki od teh tem lahko – ko gre za njeno vsebino – pritrdimo predsedniku vlade. Dobro vemo, kdo stoji za neodvisnim novinarstvom in podobno odvisnim slovenskim pravosodjem: interesna ali celo ideološka vdanost oziroma odvisnost od centrov formalne in še bolj neformalne, predvsem pa kapitalske moči. Analiza stanje nakazuje, da sedanji pristop vlade h komuniciranju z javnostjo ni ustrezen SDS, ki je v resnici le ena od treh strank manjšinske vlade, se v svojih nastopih in bitkah s temi centri vede, kakor da bi imela za sabo absolutno večino v Državnem zboru; daje vtis, kakor da je mogoče z vladnimi sklepi in medijskimi nastopi pluralizirati medijsko krajino in pravosodje osvoboditi neprimernih povezav. S tem sicer mobilizira desne volivce, dejanski vpliv teh poskusov pa je vprašljiv: namesto da bi se kdo v medijih ali pravosodju zbal, da bodo njegove nedovoljene ali celo nezakonite politične navezave razkrite, hobotnica pravzaprav le še dviga glavo, postaja še bolj samozavestna in radikalna ter za svoj boj instrumentalizira tudi skorajšnje predsedovanje Evropski zvezi (preberi več)

Mon, 21. Jun 2021 at 13:22

43 ogledov

In memoriam Marko Kremžar (1928–2021)
Marko Kremžar je bil rojen 17. aprila 1928 v Mostah v Ljubljani. Njegov oče je bil urednik, v družini pa so bili trije otroci, sinovi Marjan, France in Marko.  Marjan Kremžar je postal duhovnik in je bil kaplan v Trnovem v Ljubljani, med drugo svetovno vojno pa je odhajal delovat najprej s ponarejenimi dokumenti na Gorenjsko, od koder so Nemci izgnali večino duhovnikov, in skoraj kot misijonar opravljal svojo službo. Nemci so zanj zvedeli in za njim razpisali tiralico, vendar se je počutil varnega do razmaha partizanskega gibanja. Pozneje je nekajkrat za dlje časa odšel v Srbijo med slovenske izgnance, tam pa so mu bili nevarni tudi pravoslavni in prav četniki so ga leta 1943 ubili. Drugi brat France Kremžar pa se je pridružil domobrancem in padel v Grahovem leta 1943, skupaj s Francetom Balantičem. Na življenje v domači družini in takratnih Mostah je imel Marko Kremžar lepe spomine: »Najzgodnejši mladostni spomini pa so svetli. Zaloška cesta je pomenila za nas otroke vrata v svet. Tam se je začenjala tramvajska proga, za izlete na Golovec, na Fužine ali k Devici Mariji v Polju je bilo treba po njej in tudi osnovna šola je kraljevala tam, kjer je še danes. Pa še nekaj skrivnostnega je bilo na Zaloški cesti, in sicer samostan sester karmeličank. … Naša družina je bila vedno navezana na te sestre, katerih sicer nisem nikoli videl, a sem rad poslušal njihovo petje.« Do spoznanja, da slovenskemu narodu največ škode lahko naredijo komunisti, sta mu pomagala brata Po osnovni šoli je obiskoval gimnazijo in še kot gimnazijec postal domobranec, kjer je bil v enoti za zveze. Zavest, da slovenskega naroda ne ogrožajo najbolj fašisti in nacisti, sta v njem zbudila brata. O tem je napisal v knjigi Leto brez sonca takole: »Bilo je v času, ko je Marjan odhajal na Gorenjsko in je France kmalu nato izginil v hribe, v ilegalo Slovenske zaveze, ki so ji rekli »štajerski bataljon«. Ko sta brata odhajala od doma, da bi vsak na svoj način služila narodu, sta gledala glavnega sovražnika, od katerega je grozila nevarnost vsem Slovencem, v nemških nacistih in italijanskih fašistih. Komaj nekaj mesecev kasneje so partizani, ki so jih obvladali komunisti, s svojo krutostjo in podpihovanjem sovraštva prisilili tako enega kot drugega na nepredvideno pot. Za narodno in krščansko zavedne rojake v ljubljanski pokrajini so postali domači revolucionarji večja nevarnost kot zasovraženi tujci.« Kremžarjeva leposlovna dela je navdihnila razklanost v narodu in družinahOb koncu vojne je pobegnil na Koroško in bil vrnjen, bil eno leto zaprt v Ljubljani – poskušali so ga prevzgojiti in izšolati za mizarja. To leto je popisal v knjigi z naslovom Leto brez sonca, ki je leta 2002 izšla pri založbi Družina. Leta 2008 je pri isti založbi izšlo delo Časi tesnobe in upanja, ki je nekakšno nadaljevanje Leta brez sonca. Zanj je prejel literarno nagrado Vstajenje, ki jo Slovenska prosveta v Trstu podeljuje Slovencem v zamejstvu in po svetu (preberi več)

Sun, 20. Jun 2021 at 01:02

164 ogledov

Slovenska himna vabi k hrepenenju po nebesih, ki so dosegljiva po poti pravih življenjskih vrednot
Razlogov za veselje in praznovanje je ob letošnjem dnevu državnosti veliko. Praznujemo 30-letnico Slovenije. Slovenija bo predsedovala Evropski zvezi. Z upanjem me navdaja tudi sporočilo posrečene grafične podobe slovenskega predsedovanja Evropski zvezi. Sedem zlatih zvezd nad silhueto Triglava po razlagi vlade predstavlja sedmo kitico Prešernove Zdravljice, torej himno naše države, ki vabi k življenju, mirnemu sobivanju vseh narodov in svobodi vsakega človeka. Besedilo slovenske himne se med drugim glasi: »… narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan …« Slovenska himna vabi k hrepenenju po nebesih, ki so dosegljiva po poti pravih življenjskih vrednot Prepir, razne oblike suženjstva in zasvojenosti ter konflikti med narodi in znotraj narodov žal na tem svetu nikoli ne bodo preteklost. Če hočemo ali ne, Prešeren v sedmi kitici Zdravljice govori o dnevu, ki ne pripada več temu svetu in času, ampak večnosti. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da Prešeren želi, da bi živeli vsi narodi, ki imajo v sebi hrepenenje po nebesih, po večnosti. Kaj pa tisti, ki te vere in hrepenenja nimajo in se ne ravnajo v skladu z nebesi? Prešeren ne zapiše, naj propadejo, toda tem narodom ne nazdravi, ne želi, da živijo.  Zelo zgrešeno je prepričanje, da si to, kar ugotavlja znanost in Božje razodetje, nasprotujeta. Nemogoče! Bog ustvarja svet sedaj, v tem trenutku! Če ga ne bi ustvarjal, bi v trenutku vse izginilo v nič. Stvarstvo ima svoje zakonitosti. Znanost, ki sicer temelji na preverjanju hipotez, na koncu ne more priti do ugotovitev, ki so v nasprotju s Stvarnikom. Znanstveniki, filozofi, mediji, državni in verski voditelji bi se morali tega zavedati in prevzeti odgovornost za napačno prepričanje, ki je v naših glavah. Slovenska himna pravzaprav ne bi smela biti le slovenska himna niti le himna EZ, temveč svetovna himna. Kakšno sporočilo lahko majhna Slovenija daje EZ in svetu! Vsaj nekoliko spremljam številna Marijina prikazovanja po svetu. Kot zanimivost: slovensko himno potrjuje tudi Marijino razodetje v Amsterdamu, kjer se je Marija vidkinji Idi Peerdeman razodela kot Mati vseh narodov. Prvo videnje je bilo 25. marca 1945, ob šeststoti obletnici evharističnega čudeža v Amsterdamu. Kot Mati vseh narodov se je Marija spet razodela s. Agnesi Katsuko Sasagawa v Akiti na Japonskem (prvo sporočilo je Marija izrekla 6. julija 1973). Tudi prikazovanje v Akiti je povezano z Evharistijo, saj se je Marija razodela v redu, ki razvija karizmo češčenja Evharistije, ki je Kruh večnega življenja, Hrana nesmrtnosti (PREBERI VSE)

Sun, 20. Jun 2021 at 00:05

149 ogledov

Regionalno povezovanje naj ima prednost pred Zahodnim Balkanom
V zvezi z bližnjim slovenskim sopredsedovanjem Svetu EZ je v naših medijih dan prav poseben poudarek temu, da mora Slovenija na dnevni red tega zasedanja uvrstiti točko – bolje rečeno kar zahtevo – o (čimprejšnji) pridružitvi preostalih držav bivše skupne Jugoslavije, tj. zahodnega Balkana, Evropski zvezi. Novinarji naših tradicionalnih, še vedno v samoupravnem komunizmu zakoreninjenih medijev vedno znova s to zahtevo naskakujejo najvišje protagoniste njim neljube sedanje vlade. Všečno jim je seveda stališče predsednika RS Boruta Pahorja, ki daje tej pobudi brez vsakega pomisleka vso podporo. Pri tem so za hip odrinjeni hudi pomisleki do njega zaradi njegovih do njihovih nasprotnih stališč do odrivanja in zanikanja strahotne zločinske rdeče preteklosti. Bombardirana je seveda sedanja nevšečna vlada, katere zunanji minister Anže Logar naj bi nato te vznemirjene rdeče duhove vsaj za silo pomiril z zagotovilom, da je čimprejšnja(?) pridružitev teh držav EZ uvrščena na dnevni red zasedanj Sveta EZ pri nas. Je sploh smiselno, da se Slovenija zavzame za približevanje balkanskih držav v EZ Res ne vem, v kakšnem pomenu in obsegu naj bi bila ta odprta, za navedene države zahodnega Balkana nedvomno huda problematika uvrščena na dnevni red bližnjega zasedanja Sveta EZ v času našega sopredsedovanja. Imam pa stališče do zunanjepolitične orientacije naše države. Pri tem naj kar takoj in brez ovinkov povem, da osebno odločno odklanjam vsako neposredno prizadevanje naše države za čimprejšnjo vključitev tega dela Balkana v Evropsko zvezo.  Komaj smo – zadnji hip – skočili iz vrelega kotla te temno rdeče, črne čorbe v balkanskem kotlu, in to v veliki meri tudi zato, ker smo po zgodovini, kulturi in severozahodni legi k sreči že dovolj odmaknjeni od njega (PREBERI VEČ)

Sat, 19. Jun 2021 at 00:13

220 ogledov

Fotograf Joco Žnidaršič, njegovi čudeži in milosti
Milost, čudeži in Joco Žnidaršič so trdno povezani Ko se dogajajo usodne stvari, pa jih preživimo, govorimo o čudežih. Joco Žnidaršič nam omeni 37 zlomov svojih kosti. »Kot mulo pa, samo malo sem padel, sem bil takoj polomljen. Zadnjo hudo nesrečo sem imel z motorjem, takrat sem bil pa čisto razbit.« Nekega 30. oktobra ga je zadela strela:  »Prišel sem do vikenda in sem hotel prižgati luč. Tisto sekundo udari v steber pa po električni napeljavi do mene in skozme, skozi sedem lukenj na nogah ven. … In vem, da sem hotel po imenih našteti otroke in sem se že zavedal, da tega ne bom izpeljal. Lahko sem samo zatulil: ‘Otroci moji!’ To so bile moje zadnje besede. Imel sem srečo, da je bil blizu prijatelj zdravnik in me je nemudoma začel oživljati. Spomnim se: »’Že hrope, že hrope’ …« Čudežna je tudi Jocova potrpežljivost s temi telesnimi tegobami in nadlegami. Naj čudežno premaga tudi sedanje, ko mu postavljajo diagnozo, sam pa se ji upira, je ne priznava. Naj se čudeži nadaljujejo. Joco je imel svojo spodobnost. Tako kot Titov dvorni fotograf pravi, da je »Tita tako cenil in spoštoval, imel rešpekt pred njim, da sem se trudil, da bi ga ‘naredil’. Brez te volje, truda in mojega odnosa do njega bi lahko delal take slike … Slike bi lahko bile smešne, zato v takih primerih raje nisem slikal. Bil sem fin, pošten fant«. Obenem pa so bile Jocove fotografije Tita neusmiljen kritik Titovine: kozjanska revščina, mučenje klavne živine med transporti. Za te fotografije je leta 1977 dobil nagrado Prešernovega sklada (Preberi več)

Sat, 19. Jun 2021 at 00:01

325 ogledov

Alojz Kovšca: “Pokleknil sem samo pred Bogom in pred bodočo ženo” (VIDEO)
Alojz Kovšca: Ne potrebujemo novih obrazov, potrebujemo nov način vodenja politike O svoji izkušnji vodenja Državnega sveta Alojz Kovšca pravi, da temelji na zaupanju in spoštovanju. Zdi se mu pomembno, da državni svetniki v razpravah ne obračunavajo na osebni ravni, kar je pogosta praksa v državnem zboru. Kot predsednik vztraja pri tem, da govorci v razpravi naslavljajo vse prisotne ter predstavijo argumente, pri čemer ostajajo vljudni in spoštljivi. To se je v slovenski politiki izrodilo, saj smo priče medosebnim naslavljanjem, žalitvam in poniževanjem, kar vzbuja negativne odzive tudi pri ljudeh. »Kot javnost smo preveč tolerantni, da to dopuščamo. In vsakič znova nam zato prodajajo nove obraze, ki jih ne potrebujemo. Potrebujemo pa nov način vodenja politike (Več)«

Zadnji komentarji

Prijatelji

Bojan  AhlinRoža Karan (Astrologinja)Branko GaberAleš ČerinMatija Gabrovšek

NAJBOLJ OBISKANO

Čas covid-19 je pri nekaterih pokazal na drobne vojne dobičkarje, ki se trudijo, zaigrati držo poštenih