Politiki ob koronakrizi po vsem svetu uvajajo različne ukrepe, ki gredo od nasvetov državljanom pa vse do prepovedi gibanja in ekonomskega delovanja. Človek bi si ob tem želel, da bi se ukrepi sprejemali ob zavedanju o dolgoročnih in kratkoročnih vidikih, ki bi bili vezani na epidemiološke, sociološke in ekonomske dimenzije posledic ukrepov.

Moja vera je v tem, da je s spodbujanjem prostega pretoka ustvarjalnih silnic mogoče sprostiti potencial naše civilizacije za obvladovanje javnega zdravja na človeku najbolj naraven in neškodljiv način, kjer odločitve ljudi diktirajo človeške potrebe. Morda je ta moja želja naivna in brez povezave v stvarnosti politične razdeljenosti, polnjeni z emocionalnim gorivom družbenih omrežij in medijskih hiš.

Koronakriza je rezultat političnih načinov soočanja s pandemijo virusa

Trenutna kriza je po formi drugačna od finančno-gospodarske krize iz leta 2008. Ta kriza ni endogena, torej ni posledica sistemskih slabosti zaradi napačne alokacije virov med reševanjem problema koordinacije aktivnosti v družbi.

Tokratna gospodarska kriza je eksogena: v družbo je posegla iz političnega okolja kot rezultat političnih načinov soočanja s pandemijo koronavirusa. Politični načini soočanja s pandemijo so neposredno posegli v gospodarsko-družbene aktivnosti in jih ponekod tudi povsem zaustavili.

Politične odločitve o omejevanju gibanja in prepovedi delovanja nekaterih panog (predvsem v turizmu) v mnogih državah temeljijo predvsem na zdravstveno-epidemioloških kriterijih, kot so število potrjeno okuženih, število novo-odkritih okužb, število potrjeno ozdravelih, kapacitete za intenzivno nego, številu umrlih v številu potrjeno okuženih in podobnih. Pokazatelji o širjenju virusa temeljijo na hitro se spreminjajočih podatkih in praktično nemogoče je v tem hipu uganiti resnično nevarnost virusa glede na smrtnost njegove okužbe. Ta bi naj bila po zadnjih razpoložljivih analizah protiteles v Nemčiji, ZDA in na Nizozemskem nekje v rangu gripoznih obolenj, ogroženi pa so predvsem starejši s kroničnimi boleznimi.

Prepovedi ekonomskih aktivnosti in prepovedi gibanja so večinoma diktirali epidemiologi brez uvida v širše ekonomsko-sociološke vidike in ob podpori medijev z enoznačnim javnim prikazovanjem eksponentnih krivulj.

Koronavirus je precej bolj razširjen in precej manj nevaren od prvotnih ocen

Premalo se zavedamo, da je družba kompleksen preplet med seboj povezanih ljudi, kjer se nenehno rešuje vprašanje koordinacije med različnimi interesi javnega, zasebnega in nevladnega. Nastaja preplet aktivnosti in reševanja v iznajdljivosti in kreativnosti, ki lahko, kadar je koordinacija omogočena, bogati sobivanje in lajša življenja vseh nas. En vidik te koordinacije lahko zaznamo v hitri krepitvi vlaganj v dvig sposobnosti spoznavanja z lastnostmi tega virusa in konkurenci med laboratoriji po vsem svetu, ki so v rekordno kratkem času pripeljali do novih odkritij o nevarnosti tega virusa. Te ugotovitve gredo v obratni smeri od predpostavk, na katerih so temeljile prve epidemiološke ocene: danes vemo, da je virus precej bolj razširjen in precej manj nevaren od prvotnih ocen. Drug vidik delovanja te očem prikrite koordinacije vidimo v povečanih človekoljubnih naporih ljudi pri pomoči najbolj ranljivih skupin, ki se, kadar je takšna koordinacija mogoča, posebej okrepi v zahtevnih obdobjih.

Koronakriza: kakšen je izhod iz nastalih razmer?

Rešitev nastalih razmer, vsaj v izogib splošni karanteni v prihodnji sezoni tega koronavirusa, bi lahko šla v smeri krepitev sposobnosti bolnišnic za ponujanje zdravstvene oskrbe vsem, ki povprašujejo po bolnišnični oskrbi, ne le bolnikom s koronavirusom.

Virus je nov, preverjenega zdravila in cepiva zanj pa še ni. Zato bi bilo treba najti načine, kako ločiti bolnike s tem virusom od ostalih bolnikov in sicer z minimalnim zaustavljanjem ostalih zdravstvenih storitev: morda se vzpostavi ločeno bolnišnico, kjer se oskrbuje vse bolnike z novim koronavirusom na enem mestu. Trenutno so v mnogih državah, tudi pri nas, zaustavljene številne (več ...)