Oh ta slovenska prepirljivost, ki razsaja predvsem v ženski glavi in buta na plan z nikoli utrujenim jezikom! To je vedel že kapucin Janez Svetokriški, ki je v slikoviti baročni pridigi postavil spomenik nesmrtnemu ženskemu jeziku. Marsikdo se verjetno dobro spomni odlomka pridige iz leta 1679.

En dan mož prnese damu 12 druzgu (drozgov) ter ženi reče, de ima taiste
h kosilu prpravit. Ona jih vzame inu gleda ter pravi:
"Nejso druzgi, temuč so kusi (kosi)."

Sledil je prepir, ali so kosi ali drozgi, ki se je stopnjeval do klofut.

"Spumniš, kaj si bil meni lani na današni dan sturil zavolo unih kusu,
katere se djal, de so druzgi?"

Vnel se je strašen prepir, ki se je razširil najprej k sosedom in nato v vse mesto.

Desničarji so zaskrbljeni in se sramujejo ravsa na dvorišču desnice, levičarji pa se zadovoljno hahljajo in prilivajo olja na ogenj

Skoraj tristo petdeset let stara zgodba se ponavlja s spori in osebnimi zamerami med gospo Milko in gospodom Janezom – Štajerko, ki živi na Kranjskem in Kranjcem, ki živi na Štajerskem. Nista mož in žena, ki bi obljubila večno zvestobo v sreči in nesreči, zdravju in ljubezni pred božjim oltarjem ali vsaj pred matičarjem. Ne ženitni mešetar ampak politika ju je spravila v kar se da naporno partnerstvo, v ponesrečeno zunajzakonsko skupnost, ki se imenuje slovenska politična desnica.

Javnost spremlja njune prepire, ki prihajajo v valovih ob najbolj neprimernem času 

Žena iz baročne pridige je znova zaregljala in pogrevala razprtijo šele ob letu, gospa Milka pa reglja ob sleherni priliki, ki jo ponudijo levičarski mediji. Všečkajo jo celo člani podmladka SD (dediči SKOJ-a), ona, kot kaže, pa ob tem doživlja politične orgazme. Kje je stroka, da bi ji dopovedala, da ravna napak. Vendar ne tista »stroka«, ki jo je pred leti prepričala v zagovornico pripiranja arhivov. Desničarji so zaskrbljeni in se sramujejo ravsa ob belem dnevu na dvorišču desnice, levičarji pa se zadovoljno hahljajo in prilivajo olja na ogenj.

Mamo Milko so pri Toninovih poslali v Bruselj in jo tam zaprli v zlato kletko. Mislili so, da bo tam zadovoljna, da se bo zamotila s preštevanjem tisočakov »trdo« zaslužene plače in mirno uživala poslanske bonitete. Pričakovali so, da se ne bo pogosto vračala domov in po nepotrebnem otresala jezika ter delala škodo na domačem Toninovem in sosedovem Janševem gruntu.

Je Milkino sovraštvo do Janše hkrati tudi prezir do volivcev, ki mu še vedno zaupajo?

Zmotili so se. Zmotili smo se vsi, ki smo ji ob zadnjih evropskih volitvah tiščali zlato žlico v roke. Reglja v Bruslju in poliva gnojnico po zagovornikih srednjeevropskega domoljubja. Jezika v Sloveniji, bega volivce in pomaga levičarje ohranjati na oblasti. In ob tem ne pozabi povedati, da je krščanska demokratka. Je kaj krščanskega v njenem ravnanju, če pestuje zamere in odkrito sovraži? Tako od sebe kot od gospe Milke težko zahtevam, da ljubiva svoje sovražnike, ampak vsaj mrziva in javno obkladava naj jih ne.

Od kod to sovraštvo in pajdašenje morda tudi s hudičem, če bi to pomagalo pri škodovanju političnemu tekmecu?

Zakaj se gospa Milka nikakor ne more sprijazniti s tem, da je gospod Janez močnejši od nje? Prebrisan je pač, taktizira in se ne vede kot branjevka. Je pravi politik, ki ima stabilno volilno telo. Seveda ni lepo, da  je izdal Tomšiča in Pučnika, ko je dal slovo socialni demokraciji. Vendar o njiju še vedno govori spoštljivo. Priložnost je zaznal v šibki politiki in politikih desnice, se zasukal močno v desno in jim pobral volivce. Je s tem kaj narobe, če mu še vedno zaupa skoraj četrtina slovenskih volivcev? Je sovraštvo do Janše hkrati tudi prezir do volivcev, ki mu še vedno zaupajo?

Žena iz pridige Janeza Svetokriškega je dobila (času primerno), kar je prosila s svojim strupenim jezikanjem – tepena je bila. Gospa Milka žal ne bo tepena, čeprav bi si po kmečki pameti zaslužila prav to. Namesto nje bo tepena slovenska desnica. Še več, tepen bo slovenski narod, ki ga ženska z nerazsodnim blebetanjem potiska v trajno last in posest komunistični kontinuiteti, politikom s starimi ali novimi obrazi.