Cerkev ne potrebuje reforme niti pomodrenja, pač pa spremembe. Po imenovanju kardinala Bergoglia za papeža je postalo v katoliški Cerkvi zelo vroče. Izbruhnili so pedofilski škandali. Cerkev se je znašla na zatožni klopi.
Cerkev se je znašla v hudem moralnem precepu
Nič več kot žrtev preganjanja v komunističnih državah ali tu in tam tudi drugje po svetu. Žrtev se je tokrat prikazala na drugi strani, Cerkev pa na zatožni klopi storilca s težkim bremenom grešnosti. Tako bolečega padca v Cerkvi še ni bilo. Znašla se je v hudem moralnem precepu. Kako naj obsoja splav in evtanazijo, če je v svojih vrstah desetletja in morda stoletja prikrivala zlorabljanje otrok.
Zaman se sedaj škofje in papež posipavajo s pepelom in sočustvujejo z žrtvami. Težkih grehov se operemo le s kesanjem, s pokoro, z molitvijo, z žrtvijo in s popravo krivic.
Cerkev oziroma škofje, kot njeni najvišji predstavniki, se morajo najprej otresti svojih administrativnih obveznosti. Čeprav je breme, nudi administrativno delo tudi nekaj zapeljive lagodnosti, ki se ji je težko upreti. Administracija je podlaga birokratizmu in s tem navidezni prezaposlenosti, zaradi katere odlagamo druge, mnogo pomembnejše naloge. Hote ali nehote škofija deluje prav po tem principu – po principu upravne enote. Ima svoj sedež, naslov in potrebno osebje za opravljanje nalog, ki jih taka institucija zahteva. Cerkev v »današnjem svetu« je zamrznjena v nekem drugem času in govori jezik, ki ga je težko poslušati, ker je v njem preveč formalizmov, obrabljenih fraz, svetopisemskih citatov in sklicevanja na papeške izjave. Cerkvena govorica je večinoma dolgočasna in nezanimiva. Pogrešamo pogumnih besed, ki segajo v globino božjega razodetja in presegajo cerkveno korektnost.
Naj se škof brez mobitela odpravi od župnije do župnije
Težko je duhovnikom in vernikom poslušati poročila o cerkveni statistiki, saj se število verujočih nenehno znižuje. Težko in neprijetno je župnikom maševati v vedno bolj praznih cerkvah, kjer so prve klopi, v katerih naj bi sedeli otroci, še bolj prazne. Župniki so preobremenjeni. Mnoge župnije se ukinjajo in združujejo v večje enote. Vse to pade kot dodatno breme na njihova pleča. Kaplanov nimajo, večinoma tudi ne gospodinj. Ko se verniki ob velikih praznikih vračamo domov k slavnostnim obedom, ostajajo župniki sami; pogosto v prevelikih starih stavbah.
Prvo spokorno dejanje naših škofov bi bilo, da pogosteje obiskujejo župnije, opogumljajo duhovnike in jim pomagajo. Naj škof obišče svojega duhovnika brez ceremoniala, naj se mu kot somaševalec pridruži pri bogoslužju in prepusti glavno besedo domačemu župniku. Nič hudega ne bi bilo, če bi škof ali nadškof za nekaj dni brez mobitela izginil iz svojega dvorca in se odpravil po deželi od župnije do župnije.
Tak odnos visokih cerkvenih dostojanstvenikov do župnikov in župljanov ne bi ostal neopažen. Skoraj gotovo bi se mnogi Cerkvi odtegnjeni ljudje vrnili in pridružili bi se jim tudi drugi, saj bi jih sveži veter v Cerkvi gotovo opogumil in privabil.
Papeževa pozicija mora ostati nedotakljiva
Podobna ali še bolj radikalna sprememba bi se morala zgoditi v vatikanski kuriji, kuhinji, v kateri nihče ne ve, kaj se kuha. Marsikdaj pri napredovanju škofov v kardinale deluje negativna selekcija. Laiki na Cerkveno politiko za vatikanskimi stenami nimajo vpliva. Močno zdravilo s hitrim učinkom za vse Cerkvene bolezni bi bila napotitev kurijskih kardinalov in škofov na župnije v pomoč župnikom. Mandat vatikanskih pomembnežev bi moral biti omejen. Po nekaj letih službovanja, bi zapustili svoje udobne in pomembne položaje in se odpravili na teren pomagati iskati izgubljene Jezusove ovce. Nič od tega ne bi bilo v nasprotju z Jezusovim naukom. Gotovo bi se novim možnostim pridružili tudi mi laiki in nikomur ne bi bilo težko, niti dolgčas. Navsezadnje bi se gospodje nadihali svežega zraka ter si spočili dušo in telo.
Papeževa pozicija mora ob vsem dobrem in hudem ostati nedotakljiva. On je porok za neoporečnost Jezusovega nauka, ne glede na to, kaj si o papežu mislimo.
Zadnjo besedo pri tem ima Sveti duh. Ob javni diskusiji o Amazonski sinodi, o celibatu, ženskem duhovništvu in homoseksualnosti (prispevek k človekovim pravicam), se glave že pregrevajo. Če se ne bodo pravočasno ohladile, nam grozi nov cerkveni razkol..
The post Jože Mlakar: Cerkev v moralnem precepu appeared first on Časnik.