Ob najavljenem oblikovanju koalicije z Janezom Janšo se zdi, da se zgodovina ponavlja kot farsa. »Vendar ne v krogu, ampak kot spirala«, nam je že prvem letniku na »filo faksu« modro razložil prof. dr. Božidar Debenjak. Sicer ista matrica se zaradi časovnega zamika nikoli ne ponovi na enak način. Pa pustimo razlikovanje o krogu in spirali. Tudi bolj kot na farso se tokratni preskok kaže kot ironija.

Pragmatiki zapuščajo barko Milana Kučana, največjega pragmatika v slovenski zgodovini. Kot že rečeno, je bilo od pragmatikov pravzaprav lahko kaj drugega pričakovati?!

Kučanov pragmatizem pravzaprav seže prav na začetek njegove kariere. Je še kateri politik naredil toliko obratov in pri tem spretno brisal sledi svojih dejanj? Še kot mladinec se je pridružil pogromu nad Kocbekom, na grobu pa mu je pel hvalnice. Kot Popitov varovanec je kritiziral Kavčiča, kasneje pa se obrnil proti svojemu mecenu. Ime njegove struje »pragmatiki« pa se je oprijel po letu 1986, ko je prevzel Partijo in se v frakcijskem boju postavil na sredino. Spretno je lovil modus vivendi med Popitovimi in Rusovimi (dr. Vojan Rus) »dogmatiki«, ki niso odstopili od Kardeljevega koncepta nestrankarskega, delegatskega, samoupravnega socializma, in med mladimi social liberalci pod taktirko dr. Milana Balažica. Imenovani se je resnici na ljubo še v prejšnjem sistemu odločno postavil na stran strankarskega političnega pluralizma in zasebne tržne ekonomije. S svojim pragmatičnim balansiranjem med obema poloma je Kučan izšel kot zmagovalec.

Res je inteligentni strateg vedno potegnil prave poteze. Vedno se je znal v pravem trenutku prilagoditi času.

V Beogradu skočil v zadnji vagon, danes pa se kaže, da je sedel v lokomotivi
Čeprav sem ga poimenoval za »botra pragmatizma«, ne mislim, da je človek brez osebnih prepričanj, kot pravi sam, brez svoje »intimne opcije«. To se je pokazalo ravno iz prehoda v drug družbenopolitični sistem. Prav do zadnjega je okleval, ali bi zapustil beograjski partijski kongres. Skočil je v zadnji vagon, danes pa se kaže, kot da je sedel v lokomotivi. Čeprav odcepitev od Jugoslavije ni bila nikoli njegova intimna opcija, se je na koncu priklopil na te neustavljive procese in je danes prikazan kot vodilni osamosvojitelj.

V tranziciji pa ni imel samo vloge balanserja med frakcijami, ampak je svojo avtoriteto postal njen ključni usmerjevalec. Čeprav je bil brez formalnih funkcij, mu je prijateljski krog urednikov dominantnih medijev omogočil vzvode za vplivanje. Z njihovo pomočjo je vedno pravočasno instaliral nove obraze. Poskrbel je, da se potomcem bivših struktur ni nič zgodilo. Celo veliko več mu je uspelo, saj se jim je zelo dobro godilo.

Kdo bi mu verjel, da ni imel nič pri medijskem preboju Marjana Šarca, povprečno uspešnega župana v povprečno veliki občini. To da bo slednji, po sili razmer, žezlo vladarja predal osovraženemu vodji opozicije je, kot je komentiral državljan K (Vili Kovačič), največji poraz ključne avtoritete tranzicijske levice. Namreč, scenarij, kot se kaže zadnje dni, da bi Šarec dominiral najmanj dva mandata – po vzgledu svojega vzornika Drnovška – se je po dveh letih razrušil.

Kučana zapušča generacija ljudi, ki jim kariera pomeni več kot njegova ideologija

Da se je Kučanovemu izbrancu tako presenetljivo hitro zalomilo, sta vsaj dva ključna predhodna momenta. Koalicijski partnerji in tudi ljudje iz Šarčeve ekipe le niso vsi direktni potomci partijskih in SDV-ejevskih struktur. Zaradi generacijskih premikov pripadnost klanu  ni bilo več tisto primarno vezivo, ki zavezuje vse člene koalicije. To je generacija ljudi, ki jim kariera pomeni bolj kot neka ideologija. Skratka, so pragmatiki v polnem pomenu besede. Uporabna vrednost in trenutne koristi so bile vedno vodilo njihovega »programa«.

Drugi moment pa je povezan z županom prestolnice

Veliki strateg, boter Milan Kučan, zgublja avreolo nesporne avtoritete, ker vztrajno ohranja zavezništvo z Jankovićem. Kučanove vezi z njim pa so očitno globlje, saj v preteklosti ni pomišljal, ko je zaradi Jankovića obrnil hrbet mnogim svojim sopotnikom. Tako se je zameril »svojim«, posebno mlajšim. Ti danes upravičeno bentijo, da bomo zaradi lojalnosti do botrovega prijatelja pili umazano vodo. Da jim je dovolj, so mu izrekli raziskovalni novinarji na RTV, ki s pomočjo raziskovalcev portala Pod Črto odkrito obelodanjali njegove rabote.

Antijanšizem ni več vezivo, ki bi združevalo

To ravno razgaljajo 30-letnice, ki jih bomo letos še veliko obeležili. V Demosu je »prisega zavezništvu« padla že po dveh letih. Kot je v intervjuju z Igorjem Goršetom povedal prvi premier Alojz Peterle, so ga znotraj koalicije začeli rušiti še preden so razkadil dim iz pušk osamosvojitvene vojne. Če je bil pri dr. Ruplu in dr. Bučarju v ospredju strah pred rekatolizacijo in klerikalizmom, sta Janša in Bavčar v rekonstruiranju Peterletove vlade videla predvsem sebe, saj sta bila zaverovana vase in v svoje uspehe.

Demosova vlada bi morala biti na prizorišču vsaj še dva mandat, da bi dosegli strukturne spremembe. S predajo oblasti pragmatičnemu, navidezno nevtralnemu Drnovšku, je pomladna opcija skrenila s svoje poti. Omogočili so restavracijo starih struktur in njihovih potomcev. Politično kadrovanje in korupcija, ki so jo nosile te strukture, je dosegla razsežnosti, da Slovenija, navkljub gospodarski rasti in boljšim razvojnim možnostim v odnosu do sosednih držav, stagnira, v primerjavi z nekaterimi pa je celo v zaostanku.

Ne glede , kaj si mislimo o enemu od krivcev predčasne demontaže Demosa, možnemu bodočemu prvemu ministru Janezu Janši, sedanji preskoki iz čolna na čoln le kažejo na nek strukturni prelom. »Antijanšizem« in sploh ideološka demonizacija druge strani niso več vezivo, ki bi združevalo! In v tem je Kučanov »poraz«, če se nismo vsi prenaglili. V tem pogledu je pragmatični preskok pragmatikov lahko celo pozitiven premik.