Jugonostalgiki vseh republik – združite se! To bi bilo lahko geslo vseh tistih, ki ne morejo sprejeti enostavne zgodovinske resnice, da je bila bivša skupna država v bistvu samo ena od oblik komunistične diktature. Kot taka je bila povsem ločena od svobodnih demokratičnih držav. Seveda je bila malce – ali precej, če tako hočete – mehkejša varianta komunizma (socializma, če že hočete), ampak v bistvu in kot taka je bila povsem nesprejemljiva v sodobnem svetu.

Je bila Jugoslavija res še kar svobodna država?

Zato so predvolilna retorika in manjši spodrsljaji predsedniške kandidatke v sosednji državi še kako prav prišli tudi slovenskim osrednjim medijem. S Kolindinimi spodrsljaji so vsaj malo opravičili svoje vztrajno negovanje pozitivne podobe pokojne dežele bratstva in enotnosti, s katerim mlado generacijo, rojeno v Sloveniji, še naprej držijo v preživelih iluzijah, ustvarjenih z dolgoletno indoktrinacijo.

Kar je Kolinda s preprostimi in poenostavljenimi besedami (kar je nujno, če svojo domovino predstavljaš publiki, ki večinsko prav malo pozna okoliščine) povedala na nekem dogodku v Washingtonu, bi bilo že zdavnaj pozabljeno, če ne bi tega na široko razbobnali hrvaški mediji nasprotne politične barve. Ker pa so bili citati iztrgani iz konteksta tako primerni za sočne komentarje in poveličevanje (ali vsaj opravičevanje) dobre stare Juge, so to maksimalno napihnili še mnogi slovenski mediji. Jugonostalgiki so pa ob tem seveda takoj začeli dokazovati, kako tedaj »res ni bilo tako slabo«.

Je bila Jugoslavija res še kar svobodna država? Ja, če še mi malo poenostavimo, lahko si se tresel, če te je zeblo! Ampak zato še ni bila svobodna! Lahko si odšel v Nemčijo za gastarbaiterja, ampak zato Juga še ni bila demokratična!

Druga Jugoslavija nastala z množičnimi pokoli političnih nasprotnikov
Ko se presoja stopnja svobode in demokracije v drugi Jugoslaviji, se pozablja, da je ta nastala leta 1945 z množičnimi pokoli političnih nasprotnikov, montiranimi sodnimi procesi, brutalnimi aresti, razlastitvami, nasilno tajno policijo …, kar je za desetletja naprej prestrašilo in zatrlo ogromno večino prebivalstva. Živeti je bilo seveda treba in počasi je vsakdanje življenje dobivalo zunanjo podobo normalnosti. Ljudje smo se zaljubljali, poročali, vzgajali otroke, gradili hiše in bili veseli, da vsaj ni bilo vojne. Toda pod vsem tem zunanjim videzom normalnosti se je skrival strah pred oblastjo. Mislili smo lahko še svobodno, govorili pa že ne! Kaj šele da bi si upali izkoriščati naše osnovne človeške pravice, kot so jih uživali naši vrstniki v svobodnem zahodnem svetu!

Ker je Tito že med vojno znal ukaniti Angleže in druge zaveznike ter jih (Angleže) še takoj po vojni naredil za sostorilce množičnih pobojev, mu je v veliki meri uspelo na zahodu ohraniti nekakšno avreolo prosvetljenega diktatorja ter iluzijo, da Jugoslavija ni ZA železno zaveso. Ker se je bil primoran braniti tudi pred Stalinom, je spretno dosegel celo pomoč demokratičnega sveta. S svojo spretno zunanjo politiko se je uveljavil celo kot eden od voditeljev neuvrščenih. Ampak, če zavesa morda ni bila ravno železna, je bila pa vsaj bronasta. Bila pa vsekakor je!

Titoljubci radi pokažejo posnetke Titovega pogreba v Beogradu, ko so se mu »poklonili« številni ugledni državniki z vsega sveta. Vprašanje pa je, koliko od njih je vedelo za vse zgoraj omenjene okoliščine in za zločine, ki jih je imel na vesti. Tako kot kakšno simpatično rokovanje Kim Džong-una s kakšnim Trumpom v javnosti zamegli brutalno naravo severnokorejskega režima. Še več: čvrst stisk Trumpove desnice strica morilca svojega brata in strica prikaže kot pravo medijsko zvezdo.

Ali je Kolinda res lagala »o življenju v SFRJ«?

Ni bila edina, ki je »sanjala o krajih, kjer so ljudje lahko izrazili svoje mnenje«! Svobodno so se lahko javno izražali le tisti, ki so ob tem uporabili samocenzuro! Na začetku so lahko svoje »nevarno« mnenje plačali z življenjem ali zaporom, kasneje pa le še z bolj prefinjenimi oblikami družbeno-političnih sankcij.

Povsem ji lahko verjamemo, da na Hrvaškem ni bilo dobro v javnosti poudarjati, da si Hrvat ali Hrvatica, saj bi si s tem lahko kar hitro nakopal družbene (ali celo pravne) sankcije za nacionalizem. Drugo je seveda formalna opredelitev v kakšnem obrazcu… Tudi pri nas nismo smeli imeti Društva slovenskih pisateljev, ampak le Društvo pisateljev Slovenije!

Si kdo upa zanikati Kolindino izjavo, »da je bilo v komunizmu prepovedano politično delovanje zunaj Zveze komunistov«?

Je bilo v Jugoslaviji res na voljo najmanj 85 vrst jogurta?

Se res ni smelo hoditi v Cerkev? Kolinda bi morala to le nekoliko drugače formulirati: »Bolje je bilo, da nisi hodil v cerkev! Sploh pa če bi rad postal učitelj, sodnik ali delal v drugih poklicih, rezerviranih za pripadnike ”Novega razreda” …«

Da je bilo veliko ljudi zaprtih zaradi »šale o dosmrtnem predsedniku države«, je Kolinda verjetno omenila tudi zato, da bi opozorila še na čisto formalni dokaz o totalitarizmu – Tito v Ustavi SFRJ …

Izjavo Kolinde, da med njenim odraščanjem »ni bilo na voljo različnih vrst jogurta«, so jugonostalgiki hitro demantirali s podatkom, da »je bilo v Jugoslaviji na voljo najmanj 85 vrst jogurta«. Saj jih je verjetno res bilo, le da so bili razkropljeni po vsej širni državi. Kakšne velike izbire jogurtov in kruha pa se v naši mladosti res ne spomnimo…

Sedaj samo še čakamo, da bodo jugonostalgiki začeli oznanjati, da je bilo v Jugi dovoljeno peti kakršnekoli pesmi, tudi ustaške in domobranske ... (več)