Dr. Jože Dežman: "Dne 18. oktobra 2019 je jamar Bojan Vovk vstopil v jamski prostor, kjer je umrlo vsaj šest žrtev pomora vojnih ujetnikov Slovenske narodne vojske v breznu pod Macesnovo gorico. 22. oktobra so jamski prostor pregledali še pripadniki posebne enote policije s kriminalističnim svetnikom Pavlom Jamnikom. Od tistih, ki so obstreljeni ali celo brez hujših ran preživeli padec v brezno, se jih je rešilo vsaj sedem. Njihova pričevanja lahko povežemo z letošnjimi odkritji v jami. S tem smo dobili novo potrditev, da je brezno pri Macesnovi gorici  morišče in grobišče Slovencev v Kočevskem rogu.Objavljamo del  pričevanja Franceta Dejaka, enega od preživelih."

Vožnja je trajala približno pol ure. Preden smo prišli do morišča, do jame, so kamione na nekem križpotju, kjer je bilo malo več prostora, nekajkrat zaobrnili, potem pa vprašali, če kdo ve, kje je Sveta Ana. Morda so hoteli vedeti, ali se kdo orientira. Pa ni nobeden odgovoril, vsaj jaz nisem slišal, da bi kdo dal kak odgovor. Nič.

Šli smo še malo naprej, potem so se kamioni ustavili prav blizu ceste. Tam pa smo že slišali pokanje, ker so tiste, ki so jih pred nami pripeljali, že pobijali. Tisti dan so morali šestkrat, sedemkrat iti s kamioni, da so vse speljali. Jaz sem bil verjetno z drugo partijo, ker so takrat že streljali. Rekli so, da moramo dol s kamionov.

Še prej pa smo morali noge tako obrniti, da so nam pobrali čevlje z nog. Kar z noži so jih rezali in metali na kup. Če ti je pri tem nogo prerezal, ti jo je pa prerezal, tu ni bilo nobenega usmiljenja. Potem ko so nam čevlje pobrali in smo poskakali dol, so nas razvezali.

Tepli so kar naprej, to je bil sam tepež

Potem so rekli, da se moramo sleči, do nagega. Lahko rečem, da se jih je 80 procentov do nagega sleklo; nekaj se jih ni prav nič, ker so se tako ustrašili, da niso mogli nič narediti; jaz sam sem samo v spodnjih hlačah ostal. Med tistim slačenjem pa so nas spet tepli. To so tepli kar naprej, to je bil sam tepež, kot tudi že prej. Sicer jaz, moram reči, v Kranju in v Šentvidu nisem bil hudo tepen, nekateri so pa bili. Na primer Frenka Mauserja brat Pavle, ki so mu vso družino pobili, očeta, mamo in tiste otroke. Doma je bil iz Šentruperta in, ko so zvedeli, čigav je, so ga strašno pretepali. Od tam, kjer smo se slekli, je bilo še kakih 150 metrov do jame, do tiste podzemeljske jame, ki smo vanjo skakali.

Napravili so nekako pot, ker je to bilo globoko v gozdu, v živem gozdu. Posekali so mlado drevje, da so naredili nekak prehod, in skale, ki so bile tam, so toliko razbili, da je nastala steza. Po tej stezi, polni debelega kamenja, smo morali iti. Mi pa bosi.

Na robu jame so streljali enega po enega

Na obeh straneh steze je bil špalir partizanov in spet so nas tepli. In tepli so zares: videl sem ga, ki so mu izbili oko, videl sem najmanj 20 ljudi, ki so ležali na poti do jame pobiti in niso mogli naprej. Te so potem pobrali in zmetali v jamo, ene napol žive, druge že mrtve. [več …]