Zaradi korupcije na državni ravni Slovenija že leta stoji na mestu – STAGNIRA. Kaj pomaga gospodarska rast, če je naš državni, javni sektor prava ponikalnica. Oblastna klika se po nekajletni konjunkturi pred svetom ponovno hvali, kako smo uspešni. Govorijo o zgodbi o uspehu, a če bi vsaj malo pogledali naokrog, bi videli, da nas prehitevajo tako Čehi kot Slovaki in Madžari. Ne bi se čudil, če bi bilo čez nekaj let med njimi tudi Albanci. Sledenji zelo gotovo, le če bodo uspešno zajezili korupcijo.
Če bi se ljudje tega bolj zavedali, režimski mediji se trudijo, da bi nam to prikrili, bi nas bilo na protestih gotovo več. Tako pa je večina zadovoljna že s tem, da ni slabše. Nekateri so zadovoljni že s tem, da so bili letos na hrvaški obali celo en dan več kot lani, upokojenci pa so spili kavico več na mesec.
»Andrej, so vam po vseh teh letih vrnili računalnike, ki so vam jih ob hišni preiskavi zaplenili?«
Preden se lotim pravih vzrokov za stagnacijo, moram odgovoriti na vprašanja, ki jih še vedno dobivam, če le stopim na ulico: »Andrej, so vam po vseh teh letih vrnili računalnike, ki so vam jih ob hišni preiskavi zaplenili?» V nekem smislu imata naslovna tema in moja zgodba skupno točko: nedelovanje institucij nadzora. A, o tem kasneje.Da odgovorim naključnemu radovednežu z ulice, potem pa nadaljujem z mojo zgodbo:
»Ne! Oziroma samo prazne škatle brez diskov, ki jih je ‘uzela magla’, so vrnili.«
In to po tem, ko sem posumil, da so na datotekah kaj dodajali oz. prirejali v času, ko so pol leta zaman iskali corpus delicti – ‘dekle v hlačah, zgoraj pa brez’. Na to sem posumil ravno zato, ker se je izkazalo, da je do potvarjanja že prišlo pri listinah, ki so služile kot osnova za odobritev preiskave. Vedel sem, da me ne morejo obtožiti, nisem pa si pa mogel misliti, da bo postopek trajal toliko let.
Šokantno je bilo tudi spoznanje, česa vsega so zmožni
Pravzaprav so to besede mojega očeta, prof. Božidarja Magajne. Že davno nazaj mi je rekel tudi tole:
»Res so potomci ‘bivših’ mlajši, nova generacija. Ja, res so to že vnuki in nečaki, a stare metode so ohranili. Sicer ne v rdeči, krvavi barvi, ampak zavite v celofan demokracije in pravne države. Države, ki so jo ugrabili , privatizirali, čeprav so nam v času enopartizma trobili o odpravi privatne lastnine. Monopol nad oblastjo in okoriščanje je prikrita stalnica tega novega razreda.«
Tako je ‘novi razred’ deloval v preteklosti. Vsi, ki se mu niso pokorili, so imeli težave. V tem kontekstu je zanimiva tudi zgodba sorodnika, psihiatra in pisatelja dr. Bogomirja Magajne, ki je kot medicinec zdravil ranjene tigrovce. Te naše in tudi v Evropi prve antifašiste. Kar pa za novo oblast, ki ni marala zaveznikov Angležev, ni bila odlika, prej obratno. Če sem malce sarkastičen: TIGR je bil edina ‘zver’, ki so jo komunisti preganjali. Namreč ‘zaščiten kot medved’ še danes velja tudi za volkove.
Novi razred je tudi naslov knjige Milovana Đilasa. Novi razred – po sestopu z oblasti pa bo naslov knjige, ki jo pripravljam.
»Pa kva je zdej babe, al nej še sam lovim lopove ? Jest sm premier in ne pulcaj!«
In kako danes prepoznamo ta ‘novi razred’, oz. rdečo buržuazijo, kot jo je imenoval Đilas, čeprav v novih in novih preoblekah. V dvorani Stožice vsako leto prepevajo bandiera rossa in mahajo s peterokrako, rdečo zvezdo, zunaj na parkirišču pa se bleščijo srebrne Mercedesove zvezde. Jasno, samo najnovejše modele postavijo na ogled, da ‘raja’ ve, kdo so na oblasti [… več]