Totalitarni obrazci, ko se človekove pravice suspendirajo zaradi višje idej, v družbi obstajajo in se pogosto celo krepijo. Posledično povprečen slovenski izobraženec ni sposoben sprejeti še manj pa razumeti standardov, katere nam »vsiljujejo evropski birokrati iz Bruslja in Strasbourga« vključno s sodniki EU in Evropskega sodišča za človekove pravice.
Če si pogledamo našo državo, lahko ugotovimo, da je bil proces indoktrinacije ravno tako dolgotrajen, predvsem pa zelo temeljit. Vključeval je tako:
- fizične ukrepe (likvidacije, »prevzgoja« v gulagih in klasičnih zaporih (politični procesi ali celo brez njih), izgon iz države, onemogočanje kariere oz. celo preživetja osebam, ki se niso bili pripravljeni ukloniti v kasnejšem obdobju režima ipd.
- kot metode indoktrinacije preko šolskega sistema (od jasli dalje do postdiplomskega študija, kar je vključevalo tudi ustrezno »izgradnjo« pedagoškega kadra na vseh nivojih), medijev, tki. imenovalne civilne sfere (športna, kulturna, ljubiteljska inp. društva – tki. SZDL sistem), delovanja celotnega upravnega aparata vključno s sodstvom in organi pregona.
To je pri prebivalstvu povzročilo veliko strahu in s tem je bil v kali zatrt kakršen koli možen odpor zaradi možnih represalij (ta je prisoten še dandanes) in pa postopno otopelost ter sprejemanje totalitarnega obrazca kot samo po sebi umevno obliko organizacijske kulture. Po letu 1991 ni bilo zunanjega elementa prisile za spremembo organizacijske kulture (tako kot v Nemčiji, v veliki meri tudi v Avstriji in Italiji…).
Celeoten članek Človekove pravice in ideologija je dostopen na spletnem portalu Časnik.
