Če se v času njihove vladavine poveča bruto domači proizvod (BDP), se politiki radi pohvalijo, kako so prispevali k rasti gospodarstva in večji blaginji prebivalstva. Če bi jih vprašali, katero njihovo dejanje je prispevalo k rasti, v kolikšni meri in na kakšen način, pa bi se hitro znašli v zadregi. Najbolj pretkani bi rekli, da že njihova vladavina sama po sebi navdihuje podjetnike in delavce z optimizmom, zato več investirajo, več trošijo ter več in bolje delajo. Razvojni ekonomisti so s–preučevanjem vpliva ukrepov vlad na rast BDP ugotovili, da je posamezen ukrep kratkoročno praktično nemogoče povezati s povečano rastjo. BDP. Oblikovanje in vzdrževanje za gospodarsko dejavnost spodbudnega okolja pripomore k večji blaginji, če je država prijazna do dela, ustvarjanja, investiranja in varčevanja v daljšem časovnem obdobju. Tudi manjše, kratkoročne spremembe na slabše pogosto niso posledica slabega delovanje oblasti.

Na hitro se blaginje ne da povečati, žal pa gre lahko v nasprotno smer mnogo hitreje. Slaboumni ukrepi (na primer nacionalizacija) in škodljive politike (na primer inflacija) lahko pahnejo državo v gospodarsko zaostajanje in revščino v nekaj letih. Venezuela in Zimbabve sta zadnja primera takega uničenja narodnih gospodarstev. V splošnem so vse države, kjer so s socialistično revolucijo uvedli netržni gospodarski sistem, začele glede blaginje prebivalstva zaostajati za primerljivimi državami, ki so tržno gospodarstvo obdržale.

[…]

Celoten članek Na ohlajanje gospodarstva pripravljeni slabše kot leta 2008 lahko preberete na spletnem portalu Časnik.