Prva slovenska vlada, ki je obsegala tudi Primorsko in bila hkrati suverena in demokratična, nastala po prvih demokratičnih volitvah leta 1990. Zato se sprašujemo, zakaj v Ajdovščini ne bi raje slavili dogodkov, ki združujejo, namesto tistega, ki ločuje. The post Je bila petomajska komunistična hunta res prva slovenska vlada appeared first on Časnik.

Janez Mihovec – Zbiljsko jezero Zbiljsko jezero na poletje kliče, da ga obiščemo. Posebej če imamo kakšno plavilo. Čoln se da izposoditi v turističnem središču. Še bolje, pa da imamo kaj svojega: kanu, kajak, sup, raft in še bi se dalo kaj nati. Potem pa na vodo in tu je drug svet. Peljati se da […] The post Narava in pokrajina (foto): Zbiljsko jezero appeared first on Časnik.

Jeza zoži pogled in daje jeznemu lažno upravičenost in tako ta največkrat poškoduje nedolžnega. Tej jezi se v izjemnih razmerah pogosto pridruži še kronična jeza. Ta je globoko nefunkcionalna, ker prikriva strah, nesposobnost in nemoč. Poskusimo ta teden premisliti trenutno stanje v politični in družbeni sferi pri nas ob izteku izjemnih razmer. Pandemija? Doslej smo imeli nekaj sreče in nekaj pameti. Politično stanje? Mediji in protesti. Še preden se prepustimo zgražanju zaradi očitne medijske pristranosti (in priznam, da se je temu težko upreti), predlagam, da postavimo trenutno izražanje nezadovoljstva na ulicah, ki ga spremljamo vsak petek, v širši okvir globalnega nezadovoljstva in nadaljnjih prihajajočih težav. Protestirajo povsod po svetu, ponekod celo neprevidno Protesti zoper ukrepanje vlad se pojavljajo marsikje po svetu, nazadnje v Nemčiji, Srbiji in ZDA. Tam se še posebej zdijo ne le brez upravičene podlage, ampak so naravnost škodljivi: ljudje kljub prepovedi odprejo salon, gredo v trgovino brez maske in širijo neverjetne in fantastične zgodbice o čistilih, zdravilih in zarotah. Toda nekateri od teh pojavov so se nakazovali že nekaj časa. Pospešeni ritem globalne ekonomije je povsod po svetu za seboj potegnil vrsto posledic, ki jih je pandemija samo zaostrila in se zdaj kažejo med drugim v obliki nezadovoljstva, zlasti med mladimi. Prav tako tudi lažne novice in manipuliranje s stisko ljudi niso nastali s pandemijo. Od nezadovoljstva do besnosti Nezadovoljni mladi. Ti so, na to je večkrat opozoril sedanji papež, brez prihodnosti, živijo v čedalje bolj iztrošenem in utrujenem svetu, ki ne gre nikamor, v nobeno »lepšo« prihodnost. Vsi se tega zavedamo, hkrati pa se odvračamo od te neprijetne realnosti z mislijo, da se nam morda vendar uspe spraviti na varno, še preden gredo stvari zares navzdol. Toda mladi ne gledajo na to iztekanje časa enako kot starejši. Zanje je govorjenje o svetu brez plana B nevzdržno, ker nosi v sebi grožnjo in frustracijo, v smislu: »Vsi gremo pač po slapu navzdol, kaj hočemo.« Malo starejši so besni in nemočni, čeprav se tega niti ne zavedajo. Mlajši pa bi kljub pandemiji »vendarle imeli svoj zaključni izlet in svoj šolski ples in svojo zaljubljenost, ker so samo enkrat stari šestnajst in samo enkrat končajo tretji ali peti razred«, kot je čudovito nagovoril otroke in se jim zahvalil norveški minister za šolstvo. Jeza naj začne spreminjati svet na bolje Otrokom pripadajo normalno in varno odraščanje, svetla prihodnost brez apokaliptičnih scenarijev in brez hujskanja in zavajanja s hitrimi in samodestruktivnimi protesti – rešitvami. Z jezo pri mladih ne diskutiramo. Če se je ne bojimo in če le za hip pustimo ob strani premlevanje svojih odraslih strahov, jo lahko celo razumemo in ji pomagamo, da najde pravi izraz in začne spreminjati svet na bolje. To bi recimo moral biti temeljni kriterij za presojo naših šolskih ministrov. Razgledovanje po svetu in razumevanje ter upoštevanje globalnega stanja družbe in mladih generacij ima bistveno večji pomen za trenutno situacijo pri nas, kot se zavedamo. Jasno, da nas moti in skrbi politična polarizacija, ki jo imamo vsak dan pred očmi. Jasno, da nas jezijo nekateri njeni akterji in se zgražamo zaradi medijske enostranskosti. Ampak sprašujem se, ali nam prav ujetost v domačo jezo in konflikte ne daje popačene slike o vzrokih teh konfliktov in rešitvah zanje. Jeza je posledica, ne vzrok. Jeza zoži pogled in poškoduje nedolžnega Jeza zoži pogled in daje jeznemu lažno upravičenost in tako ta največkrat poškoduje nedolžnega. Tej jezi se v izjemnih razmerah pogosto pridruži še kronična jeza. Ta je globoko nefunkcionalna, ker prikriva strah, nesposobnost in nemoč. Ločiti drugo od druge, ne reagirati jezno na kronično jezo, ampak videti širšo sliko, pa bi moral biti kriterij za presojo naših politikov in vlad. Berimo tiste medije, ki ne širijo jeze; domače in tuje. The post Berimo tiste medije, ki ne širijo jeze; domače in tuje. appeared first on Časnik.

Poglavje o izročitvi jugoslovanskih enot in dela beguncev in njihov umor je eno najtemnejših in najbolj okrutnih v času neposredno po koncu vojne na slovenskih tleh. Pravne podlage za izročitev jugoslovanskih vojnih ujetnikov in drugih beguncev, ki jih tudi niso poučili o njihovih pravicah, ni bilo, kar zmenili so se. Angleški generalštabni brigadir je izdal povelje, feldmaršalovega niso upoštevali.V komunistični Jugoslaviji se je 25. maja, na tako imenovani dan mladosti, praznoval Titov rojstni dan, čeprav se Tito dejansko ni rodil na ta dan. Pred 75 leti, po koncu vojne, 26. maja 1945, je Josip Broz –Tito prišel v Ljubljano in z balkona stavbe ljubljanske univerze napovedal, kaj se bo zgodilo z vrnjenimi vojaki Slovenske narodne vojske, ki so jo sestavljali predvsem domobranci: „Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.“ Spomini, ki se vedno znova vračajo Spomnimo se, kaj se je zgodilo maja in junija leta 1945. Zaradi prodiranja partizanov sta se slovenska narodna vlada, ki je bila ustanovljena na Taboru v Ljubljani 3. maja 1945, in večina Slovenske narodne vojske umaknili v britansko okupacijsko cono na Koroškem. Tam so Britanci domobrance nastanili v taborišču Vetrinj. Niso pa odšli samo domobranci, temveč tudi četniki, domobrani, ustaši. Spremljali so jih številni civilisti. Britanci so vse te jugoslovanske enote predali Titovim četam. Repatriacija se je začela 18. maja, trajala pa je do konca meseca. Začeli so s Hrvati, ki so bili v Krivi Vrbi/Krumpendorf. Vračali so jih od 18. do 23. maja. Prvi transport iz Vetrinja je odšel 24. maja prek Podrožce v Jugoslavijo. Nato so prišli na vrsto trije srbski polki prostovoljskega korpusa pod poveljstvom podpolkovnika Tatalovića, med njimi tudi kakih štirideset domobrancev, nato 27. maja skupina četnikov in šeststo mož Slovenske narodne vojske. Slovenske domobrance in civiliste, ki so jih spremljali, so vračali v Jugoslavijo od 27. do 31. maja – prek Podrožce skozi karavanški predor na Jesenice ali prek Pliberka in Slovenj Gradca v Celje. Pravne podlage ni bilo, kar zmenili so se Britanci niso imele prav nobene pravne podlage za izročitev jugoslovanskih vojnih ujetnikov in drugih beguncev niti jih niso poučili o njihovih pravicah, ki so jih imeli po ženevski konvenciji. Britanci, ki so leta 1945 zasedli Koroško, so pripadali 5. korpusu 8. britanske armade pod poveljstvom generala Richarda McCreeryja. Poveljnik 5. korpusa pa je bil podpolkovnik Charles Keightley. Načelnik štaba generala Charlesa Keightleyja je bil brigadir Toby Low, poznejši Lord Aldington. Prav njemu je Keightley prepustil vse zadeve, ki so se nanašale na Jugoslovane – in sicer potem, ko je vrhovni štab zavrnil njegovo prošnjo z dne 10. maja 1945, da lahko v skrajnem primeru streljajo na partizane, ker so ti namreč popolnoma ignorirali vsa povelja britanskih oficirjev v britanski zasedbeni coni na Koroškem  […] The post Pravne podlage za izročitev jugoslovanskih vojnih ujetnikov ni bilo. Kar zmenili so se. appeared first on Časnik.

Pritegnil nas je članek iz majske številke časopisa Krščanski demokrat, v katerem je glavna oseba Andrej Šter. Danes je vodja konzularne službe Ministrstva za zunanje zadeve. V času koronakrize je bil eden najbolj izpostavljenih in tudi zelo obremenjenih slovenskih uradnikov. S skupino sodelavcev je vodil reševanje Slovencev, ki so se v času epidemije znašli na različnih koncih sveta in so se želeli vrniti domov. Aleš Trtnik in Tomaž Kavčič, ki sta se z njim pogovarjala, sta zapisala, da Andrej Šter navdušuje »svojo neposrednostjo, saj stvari pove tako, kot jih vidi, kar je za diplomata neobičajno. Humor pa pri svojem delu doživlja kot blažilec napetosti«. Mlajši gotovo ne veste, da se je Andrej Šter v času slovenske pomladi znašel prav v središču dogajanj, ki so prinesla samostojno državo. V prvi Drnovškovi vladi pa je kot član Slovenskih krščanskih demokratov prevzel vodenje notranjega ministrstva. Andrej Šter, nekdanji politik, danes diplomat in malteški vitez Andrej Šter je tudi malteški vitez. Med pogovorom je posebej izpostavil obdobje begunske krize v letu 2015: »Z malteškimi vitezi smo odšli na mejo in tam pomagali beguncem. To med ljudmi ni naletelo ravno na podporo, saj je prevladovala miselnost, naj raje poskrbimo za svoje ljudi, šele potem pa za tujce. Vsakega kritika sem pozval, naj gre z nami, da bodo situacijo na Obrežju videl na svoje oči.« »Če si namreč pridobimo zavest, da je dobro delati dobro, potem bomo znali delati dobro vsem. Ko začnemo tu delati razlike, se bodo vedno našli ljudje, ki ne bodo dovolj dobri za našo pomoč. Logika bi morala biti ravno obratna. Nihče ne bi smel biti nevreden naše pomoči,« je Šter zaključil svojo mislel. Kot vemo, so krščanski demokrati predčasno zaključili sodelovanje v Drnovškovi vladi, s tem pa je bilo konec takrat obetavne Šterove politične kariere. Z zaposlitvijo na zunanjem ministrstvu je stopil v diplomatske vode. Zanimivo se nam zdi, kako je Andrej Šter predstavil povezavo med tistimi časi in današnjimi. V devetdesetih letih je bilo neznansko veliko idealizma »Z današnjimi očmi bi rekli, da je bil ta pogled, da je mogoče s poštenim in dobrim delom vse stvari narediti, naiven. Spomnim se svoje matere, ki je sedaj že dolgo pokojna, kako je pri svojih šestdesetih letih za prve demokratične volitve ponoči z navdušenjem lepila plakate. Danes ljudje niso več pripravljeni lepiti plakatov, treba je najeti ljudi, da to počnejo za denar.« Andrej Šter meni, da je bilo takrat drugače tudi v parlamentu: »Imeli smo različna mnenja in smo se zelo razlikovali, a nismo se toliko kregali, da bi se med seboj sovražili. Ostali smo dobri znanci. Mislim, da politiki premalokrat poslušajo drug drugega, sploh pa premalokrat poskušajo iz različnih mnenj potegniti kakšno skupno modrost. Tega pa ne pogrešam samo v političnem, ampak tudi v družbenem življenju. Zaprli smo se vsak v svoj stolp in vse tisto, kar nas ne ogroža, mirno dopuščamo. Tudi če je slabo.« Slovenska politika se je spridila takrat, ko so se z njo nehali ukvarjati resni ljudje »Cel kup ljudi je danes, ki rečejo: ‘Ne gre mi tako slabo, da bi se ukvarjal s politiko, kar naj se z njo ukvarjajo drugi.’ Ob takem razmišljanju nimamo pravice jamrati in nas te stvari sploh ne smejo skrbeti. Ko pa državljane neha zanimati in skrbeti, je država blizu svojemu propadu. Aktiven državljan ni koristen samo sebi, ampak vzdržuje državo. Mislim, da smo v Sloveniji šele na začetku razumevanja demokracije.« Prišli smo do možnosti, da smo svobodna država, a naučili se v teh letih nismo prav veliko, je povedal Andrej Šter, ki je prepričan, da je bil »blagoslov, ki se je nam zgodil v začetku devetdesetih, izmoljen«. »Drugače ne morem razložiti, kako nam je uspelo smukniti skozi to okno priložnosti. Mnogim narodom to še vedno ni uspelo.« The post Slovenska politika se je spridila, ko so se z njo nehali ukvarjati resni ljudje appeared first on Časnik.

Deklaracija o bratstvu vseh ljudi za mir, ki sta jo lani na pomembnem medreligijskem katoliško-islamskem dialoškem srečanju v Abu Dabiju podpisala papež Frančišek in veliki sunitski imam Ahmed al Tayyib, predstavlja pomemben dialoški dogodek na področju dveh največjih monoteističnih religij. The post Prva obletnica katoliško-islamske Deklaracije iz Abu Dabija appeared first on Časnik.