Meseca maja leta 1910 se na evropskem nebu pojavi komet Halley. Dogodek spodbudi med širšim prebivalstvom vzburjenje in nemir. Pojavljajo se apokaliptične napovedi, mediji se razpisujejo o tem dogodku, umetniki ga reinterpretirajo. Zla slutnja obvladuje celotno območje. In kot se rado zgodi ob takšnih dogodkih, ko neki tujek vstopi v naš vsakodnevni svet, privrejo na dan vse skrite slutnje, ki so v družbi in med posamezniki prisotne v določenem zgodovinskem obdobju. Seveda, ne straši nas komet, tudi ugonobil nas ne bo, ugonobili se bomo prejkone mi sami.
Sto in pet let kasneje nad evropsko nebo ne plava nikakršni komet, temveč po naših tleh, ki so za seboj pustile krvavo dvajseto stoletje, morije, likvidacije, delitve, etnična čiščenja, upanja na novi svet, razočaranja nad upanji na novi svet in tako naprej in tako naprej, se sprehaja rulja ljudi iz vojnih oz. vsaj politično nestabilnih območij. Ti ljudje, o katerih poslušamo že od začetka poletja, je nenadoma dosegla tudi našo deželo. Čeprav jih je malokdo zares do sedaj videl, jih je prek Slovenije prešlo že v nekaj desetih tisočih.
Pri vsem tem se ne moremo izogniti dvema spoznanjema.
Najprej, ko že dolgo vemo, da je na območju Sirije vojna in že kakšno leto poslušamo o pobojih ISISa, kaj več pa o oboroženih milicah po Bagdadu, Afganistanu, Siriji, ki nastavljajo bombe, kradejo otroke in likvidirajo politične in verske nasprotnike – civiliste! – nas je novica o tem, da ljudje iz teh območjih bežijo, zadela kot strela iz jasnega – približno tako kot nas vsako leto sneg. Kako vendar? Ali niso to zgolj problemi iz televizije? Ali niso tej problemi v nekem paralelnem svetu, kjer ljudje potujejo v vesolju in govorijo klingonščino? Da povprečen prebivalec naše države misli tako abstraktno, lahko še razumemo. Ko živi v predmestju, skrbi za svoj novi avto in nakupuje v Qlandii, človek hitro pozabi, da vse kar jé in pije in nosi na svoji riti že produkt procesa globalizacije. Da pa naša vlada, ki ji šiht plačujemo za to, da ve kaj se dogaja v svoji okolici, odreagira na takšen način, bi nas moralo kot državljane biti pošteno sram.
Drugo pa je izrazoslovje, ki je privrelo na dan med običajnimi (srednjerazrednimi) državljani naše politične skupnosti. Na to je opozoril zanimiv projekt Zlovenija, ki je povzemal najhujše, najbolj neokusne in konec koncev bedaste izjave »navadnih« sodržavljanov in jih pospremil z imenom in priimkom in njihovo profilno fotografijo. Lahko bi rekli, da je to eden zanimivejših (skorajda umetniških) projektov, ki pokaže na grozljivo diskrepanco med prisrčnimi in domačimi fotografijami izjavnikov ter abruptno krutostjo njihovih izjav. To, da je človek mogoče kritičen ali celo nenaklonjen sprejemanju beguncev, bi še razumeli. To, da se uporablja izrazoslovje plinskih celic, likvidacij, sistematične agresije ali celo priklicevanje morilcev kot so Hitler, ki naj bi končno rešil ta problem, pa ni ne razumljivo ne opravičljivo.
Vprašati se moramo zelo iskreno, kaj je pripeljalo, da navadni državljani naše republike, takorekoč »next door neighbours« govorijo o Hitlerju kot rešitelju in se šalijo na način, da bodo ti begunci lahko »migrirali le prek dimnika«. Vprašati se moramo, kako ljudje – podpisani z imenom in priimkom – s tako lahkoto sploh izjavljajo takšne grozljive stvari. Kje smo kot družba zgrešili, ko je kot nekaj čisto navadnega, privrelo na dan takšno izrazoslovje.
Več lahko preberete na kritikakonservativna.com.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.