V soboto, 31. oktobra, bo na Otočcu novo, peto srečanje civilnodružbene pobude Prebudimo Slovenijo. Pobudo je od začetka (maj 2011) vodil Jože Strgar, mednarodno priznani strokovnjak za urejanje okolja, prodorni krščanskodemokratski izobraženec, dolgoletni urednik pri celjski Mohorjevi družbi, prvi povojni demokratično izvoljeni ljubljanski župan (1990–1994), dosleden »kristjan v javnosti«, kakor smo Strgarjev portret naslovili v Družini ob njegovi 80-letnici (2009). Otočec 2015 je, tudi zato, ker predsedovanje pobudi Prebudimo Slovenijo predaja v nove roke, pravi trenutek, da se v pogovoru ozremo na njegovo prehojeno pot ter sedanje in prihodnje izzive, ki jih odgovornost za skupno dobro postavlja pred slovenske kristjane. Marsikaj od tega je popisal tudi v knjigi Treba je povedati, ki bo v prihodnjih dneh izšla pri založbi Družina.
Gospod Strgar, morda je prav, da greva takoj na začetku tega pogovora in medias res in se dotakneva ne tako redko slišanega predsodka: Ali politično dejaven kristjan krši načelo ločitve Cerkve in države?
Ne, naša katoliška vera nas naravnost vabi in zavezuje, da smo v svetu navzoči, da s svojim življenjem in dejavnostjo sooblikujemo življenje in gospodarjenje s svetom, danes bi rekli z vesoljem. Ljudje pripadamo dvema svetovoma: zemeljskemu in svetemu. Ločitev enega od drugega je nasilje nad človekom.
Ali je vloga kristjanov v procesu slovenske demokratizacije dovolj dobro osvetljena? Zdi se namreč, da je v interesu marsikoga, da bi to vlogo zmanjšal ali celo potisnil ob rob …
Ves čas se je kaj dogajalo. Vloga nas kristjanov je v veliki meri zamolčana, kakor nam pripoveduje zgodovina. Poglejmo začetke političnega delovanja ob koncu 19. stoletja, ko je Krek kot duhovnik ter politično razgledan in socialno čuteč človek organiziral Slovensko ljudsko stranko (ki jo danes označujemo s krščansko demokracijo), s katero je naše prednike uvrstil med polnopravne državljane. Pričeli so organizirano javno delovati – v dobro kmetom, delavcem in slovenske zavesti. Kristjani smo potem zmagali ob rojstvu samostojnosti, čeprav je mnogo vernikov volilo tudi druge stranke. Povsem neraziskano je povezovanje kristjanov z Evropo v času, ko smo še imeli socializem. Zlasti pa potem, ko smo se pripravljali za samostojno državo. Na nas, ki smo bili družbeno in politično aktivni v okviru Medškofijskega odbora za izobražence in smo bili vsaj do neke mere organizirani in bili na evropskem javnem odru že navzoči, so se obračali posamezni evropski politiki, parlamentarci, celo vladni zastopniki ter številne nevladne organizacije, v glavnem krščanske. Evropa nas je sprejemala kot katoliško deželo. Za evropsko in svetovno priznanje naše samostojnosti smo dobivali največjo naklonjenost prav od krščanskega sveta. Medtem ko so bili liberalci in komunisti vseh vrst proti našemu osamosvajanju. Sveti sedež nas je med prvimi priznal. Vse to je bilo nadvse pomembno.
Pri političnem prebujanju je treba omeniti delovanje Mohorjeve družbe, ki je s svojimi knjigami, zlasti s posebnimi zborniki, odpirala in kazala pota za družbena in politična vprašanja prej kakor recimo Nova revija. Te stvari so nekoliko obširneje obdelane v knjižici, ki bo zagledala luč sveta na omenjenem zboru na Otočcu.
Vprašanje se zdi retorično, a ga je vendarle smiselno vedno znova zastavljati: Ali bi Demos leta 1990 zmagal, če ne bi katoliško občestvo kljub desetletjem pritiska ohranilo prvinski demokratični naboj?
Vprašanje je res retorično, a rekli bi lahko, da se nobena druga skupina državljanov, recimo liberalci, ne bi mogla kosati s starimi komunističnimi silami, kristjani smo bili tisti, ki smo odločili.
Ena izmed značilnosti kristjanov, ki ste z demokratizacijskim pogumom že od sredine 60. let prejšnjega stoletja vstopali v javnost, je bila »neukost«. Kristjani se kot drugorazredni državljani desetletja niso mogli uveljavljati v odločevalskih procesih, kvečjemu na strokovnem področju, pa še to ne na vsakem. Kako ste sami premoščali to – če smem uporabiti zelo grob izraz – »politično pohabljenost«, ki je zaznamovala celoten povojni rod kristjanov?
Zares, gledano v celoti, smo bili dokaj nebogljeni. Javno delovanje, posebej konkretna politika, pa je zahtevno strokovno delo. Ne gre le za pomanjkljivo védenje, ampak tudi splošno nerodnost, ko javnih nastopov nismo bili navajeni. Poleg tega je bila naša krščanska in politična zavest tako hudo blokirana, ko toliko časa nismo mogli in smeli javno govoriti, da ni moglo biti drugače. Medtem ko so bili komunisti in njihovi nasledniki, ki so tudi v novih razmerah sedali v svetniška in druga politična telesa, izšolani govorniki. Niso sicer vedeli kaj konkretnega povedati, a bili so zraven in nam vsem grenili ustvarjalno delovanje.
Gotovo smo se vsaj nekateri izmed nas s svojim dotedanjim delovanjem v krogu katoliških izobražencev doma in deloma na Koroškem in Tržaškem, recimo v Tinjah in Dragi, vsaj malo usposobili, vendar premalo za velike naloge. Zase lahko rečem, da so me naloge pri zbiranju izobražencev in potem s pripravami raznih srečanj, ki smo jih imeli, vendar pripravljale za nove naloge. Koristile so mi zlasti povezave s tujimi katoliškimi izobraženci in prav tako tudi moje dotedanje poklicno delovanje doma in na tujem.
Veliko ste sodelovali z zahodnimi krščanskodemokratskimi politiki iz Evrope. Prav krščansko navdihnjena Evropa je v marsičem omogočila slovensko osamosvojitveno zgodbo. Zdi pa se, da so se te krščanske korenine stare celine bolj ali manj posušile, da se nanje nihče več ne upa ali noče sklicevati.
Sodelovanja s tujimi politiki ni bilo toliko, da bi lahko rekli »veliko«. Pa vendar. Lepe spomine imam na Gerharda Buseka, visokega politika Avstrije in Evropske skupnosti, ki nas je nekajkrat obiskal in nam odpiral poglede na evropsko krščansko demokracijo. To je bilo sicer bolj splošno, a za nas izredno pomembno. Z njim smo dobivali politično zavest, kar nam je bilo izredno potrebno. Saj nismo skoraj ničesar vedeli ne o stvarni politiki, še manj o konkretnem delovanju evropskih krščanskih demokratov na tem področju. Bali smo se že same besede »politika«. Spomnim se večerje v ljubljanski gostilni Mrak, ko nam je razlagal, da takšno politično ozračje, kakršnega smo imeli, ne more trajati v nedogled. Nihče iz naše majhne skupine ni znal prav odgovoriti, bili smo v strahu, da nas kdo vidi in posluša. Verjetno nas tudi je. Vendar so nam stiki z njim pozneje zelo koristili, odprla so se nam marsikatera evropska vrata – krščanska Evropa se je pokazala kot skupna vrednota. »Krščanske korenine« so se med nami močno posušile. Danes se sušijo tudi drugod. Moje mnenje je, da se bo ta proces ustavil in vrnili se bomo tja, od koder izhajamo – iz duha krščanstva, judovstva in antične civilizacije.
Vrniva se v Slovenijo. Ali je četrt stoletja po prvih demokratičnih volitvah, ko se bomo kmalu spominjali tudi 25-letnice samostojne slovenske države, ki naj bi pomenila prelom s totalitarnim režimom, še mogoče čutiti posledice komunizma? Nekateri pravijo, da je že spraševanje o tem »brcanje mrtvega konja« … Ali še vedno zaznavate strah pred javnim izpostavljanjem, ki se je kristjanom v desetletjih izločenosti, pritiskov, groženj, ovajanj … zalezel v kosti?
Sam strahu nimam, je pa med nami še veliko ljudi, ki ga imajo. Srečal sem razumne ljudi, ki menijo, da nimajo tednika Družina zgolj zato, ker se še vedno skrivajo pred sosedi. Večkrat sem v pismih bralcev že zapisal, da strahu ne smemo imeti več in da nas kliče čas, da je nujno, da zaživimo in delujemo kot pristni Slovenci, ponosni na svojo duhovno ter politično dediščino, da smo dolžni delovati v javnosti. Tistim, ki so se s svojo brutalnostjo obnašali, kakor da so nadljudje, je spodletelo vse. Danes je potrebna obnova domovine. Uspela bo na osnovi tistega, kar smo že imeli, to je na poštenosti in domoljubju.
Pogovarjal se je Bogomir Štefanič. Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
