Na ljubljanskem magistratu smo imeli 22. oktobra 2015 žalno sejo, za prof. Francetom Bučarjem, ki je bil časten občan mesta Ljubljane.
Spregovoril je župan Zoran Jankovič. Po žalni seji smo se podpisovali v spominsko knjigo, v katero sem zapisal:
Spoštovani prof. France Bučar. V spominu Vas bom imel kot avtentičnega Slovenca, kot globokega kristjana in kot moža, ki je imel državniške poglede na vsakokratne probleme.
K tej suhoparni misli naj dodam še nekaj pogledov na sodelovanje z njim. Ko sem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, kot urednik znanstvene knjižnice pri Mohorjevi družbi, snoval prve zametke o njej in iskal sodelavce, me je pot zanesla tudi k njemu. Takrat je še bil delno na pravni fakulteti, a ni imel svoje sobe. Zato sem ga dobil težko in pogovarjala sva se, vsaj prvič, kar na hodniku. Nisem vedel, da so ga iz univerze že odrivali. Kaj hitro sva se domenila za sodelovanje in pozneje tudi za konkreten prispevek za prvi zbornik z naslovom, Meje spoznanja. Že naslov je bil za tedanjo oblast provokativen, biti zraven pa še bolj.
Sodeloval je tudi pri naslednjem zborniku, z naslovom Bomo preživeli, ki ni smel v tisk celih osem let.
Od tistih časov sva ostajala v prijateljskih stikih in sv še naprej v marsičem sodelovala. Nekaj tega je omenjeno v knjigi Treba je povedati, ki bo izšla na Zboru Kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu, dne 31. oktobra. Njegova prisotnost pri Mohorjevi, njegovi dobri prispevki, njegova človeška drža, ko je zatrjeval, da je treba pri dobrih namerah ostajati in delati, mi je bila ves čas v veliko oporo. Tu in tam mi je povedal kaj posebnega, med drugim mnenje, da če bi trajala druga vojna še en mesec, slovenskih partizanov ne bi več bilo. »Bili smo do kraja sestradani, na vseh koncih so nas samo gonili in lovili«.Ali pa, kako je kot preoblečen partizan prišel, z nemško kolono prišel v Celovec in tam, kot spet preoblečeni partizanski polkovnik z enim spremljevalcem, na nemški komandi dosegel dogovor, da so se razorožili in odšli. – oficirji z osebnim orožjem drugi brez vsega. Nekaj dni za tem so tja prišli partizani in kaj kmalu so mu odvzeli visok oficirski čin. Z nečim se je tudi pohvalil – namreč, da je rešil dva človeka. Znanca iz nekdanje Škofijske gimnazije. Ko se je zadrževal v Celovcu, sta uspela, da sta ga našla. Rekel sem jima: »Izginita, še danes«. Ubogala sta in ostala živa. Več o tem ni pripovedoval.
Te drobne pripombe sem si zapomnil in jih nosil v sebi. Morda niso nikjer drugje zapisane. Vsekakor smem reči, da so vredne omembe in da bodo morda osvetlile še marsikaj drugega. Pozneje, ko je bil predsednik Skupščine RS, je izrekal tudi stvari, ki so dokaj drugačne – recimo: »Lustracija, samo preko mojega trupla«. To misel zapisujem prosto po spominu. Sem se pa ob njej spraševal, kaj vse je takemu stališču botrovalo? V nečem sem gotov in sicer, prof. Bučar je dobro poznal komuniste in vedel je, kaj vse so sposobni uresničiti, čeprav so se morali oblasti odpovedati. Morda je pomislil na vse te reči!?
Še eno njegovo misel lahko zapišem: Bil je mnenja, še več, prepričan, da probleme življenja in sveta kot celote najbolje rešuje Božje zapovedi. Ko bi se to mnenje še bolj uveljavilo, bogdaj!
Jože Strgar
