Pedro Opeka je »car«. O tem ni dvoma. A ob srečanju z njim me kar niso in niso ponesli valovi vzhičenosti. Prej močnega sočutja ob pogledu na moža v letih, ki samo in zgolj zaradi močnega notranjega vira moči še zdrži na nogah.

Ko sem na poti v Ljubljano na veliko prireditev v Hali Tivoli pobrala sodelavko Polonco in sva po žensko reševali svet (beri: čisto padli v pogovor o vzgoji), sem kar pozabila, na kako velik dogodek grem. Ko sva se v Ljubljani priključili koloni pred Halo Tivoli, mi je bilo hitro jasno, da gre za »masovko«. Te mi sicer niti malo ne ležijo, ampak ta me ni zmotila. Ker ob umirjenosti obiskovalcev sploh nisem imela občutka, da se nas v dvorano zgrinja blizu 4.000.

Kot bi se moj svet zbral na kupu

Vznesenost me je prevzela, ko sem na poti srečala ali le s pogledom zajela toliko znanih obrazov na kupu. Čutila sem tisto vznemirjenje pred velikimi dogodki, ko te navdaja navdušenje in malce stiskanja v želodcu in veš, da si na »top« dogodku.

Obeti torej. In takrat, ko sem polna takega vzhičenja, se mi (lahko bi se že naučila v teh nekaj desetletjih) pogosto zgodi, da navdušenje ostane nekje v zraku na višini, ki jo dosežejo vsi okrog mene, jaz pa se stegujem proti njej, a je ne dosežem.

Kar ne pomeni, da me nekaj svari ni močno zadelo. V prvi vrsti zagotovo navdušenje samega Petra Opeke in njegovo zahvaljevanje, iz katerega je bilo čutiti neko ganjenost nad tem, da njegova mala domovina, ki jo nosi v srcu, zmore toliko radodarnosti.

Skozi vso prireditev, ki je bila v znamenju vprašanj iz publike in nastopajočih, pa se nisem mogla otresti misli, da ne odgovarja na vsa vprašanja. Da pogosto zaide v tisto, kar pozna, kar čuti, ko dela za svoje revne prijatelje na Madagaskarju, kot jim rad reče, in da so mu naše težave tu na severni polobli malce daleč.

»Mi težave rešujemo na mestu, ne v papirjih.«

In v resnici ni odgovarjal na vsa vprašanja. Vsaj ne neposredno. Da bi se otresla tega občutka, sem v nedeljo še enkrat gledala posnetek na televiziji (ki je bil kar spretno zmontiran na nekaterih delih) in med pogovorom z možem se mi je posvetilo.

Seveda! Saj je v enem izmed odgovorov s svojo neposredno iskrenostjo sam odgovoril na moje dvome: »Postavljate mi težka vprašanja, ki so za teologe, profesorje, strokovnjake … Jaz pa nisem strokovnjak. Mi težave rešujemo na mestu, ne v papirjih ne v abstrakcijah. Ampak hvala za vprašanja. Hvala, ker iščete pravico.«

Pedro Opeka je človek akcije. Človek, ki preskoči morje administrativnih ovir. Ki se ne ozira na to, kako to delajo v pisarnah. In to zato, ker je klic po pomoči zaradi svoje predanosti Božjemu načrtu tako močan, da ga ni mogoče ustaviti. Ne pusti se. On reagira takoj: »Nikoli nismo mami, ki je prišla s 5, 6, 7 otroki, rekli, naj pride čez en teden, ampak smo lahko takoj pomagali zaradi vaših darov, vaše ljubezni!«

Več lahko preberete na iskreni.net.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.