Ko beseda nanese na feminizem, imamo navadno v mislih neke jezne in kljubovalne protestnice, borke za pravice žensk in še kaj, ampak po besedah sociologa Gianfranca Morre je to vse že zdavnaj za nami. Če smo v enem od preteklih zapisov omenjali borke proti poroki, družini in moškim, je danes drugače, saj mnoge ženske svojo svobodo živijo ob moškem in ne proti njemu, kakor tudi živijo v družini in ne proti njej, prav tako pa se njihovo seksualno življenje ne izključuje z materinstvom. Rečemo torej lahko, da imamo danes neko tretjo obliko ženske, žensko tretje generacije.
Prvega modela, ženske kot pohlevne gospodinje, danes ni mogoče več ponuditi, če je ta mit o pohlevni kmečki gospodinji sploh resničen. Če bi malo povprašali, kakšne so bile v resnici te ženske, bi dobili drugačno sliko, je pa res, da tega kmečkega modela ni več, tudi zato, ker ni več tistega sveta, v katerem so bile doma, danes se pa ne bi znašle in se tudi ne znajdejo. Ni pa več niti ženske 2.0, če tako rečemo. Ni tega drugega tipa ženske, ženske druge generacije, uporne in nasprotovalne, ki se je upirala moškim samo zato, da bi jih posnemala oz. prevzemala njihove vloge. Danes imamo tretji tip ženske, ki je hkrati enaka in različna v primerjavi z moškim. Svobodna, a ne svobodnjaška. Delavka in mati obenem, ki ji torej uspe združevati enakost in različnost. Sociologi tako ugotavljajo, da je prvo žensko odpihnila feministična revolucija, da pa je tudi druga, torej feministična, imela le kratko življenjsko dobo. Njena reakcija je sicer razumljiva, a je bila v bistvu sterilna.
V najbolj razvitih deželah, tistih torej, ki so najbolj podvržene t. i. emancipaciji ženske, je tu že tretja ženska, ženska 3.0, ki postane svobodna ne tako, da je proti moškemu ali da ga posnema, ampak ugotavlja ter uveljavlja svojo žensko vlogo in posebnost v dopolnjevanju z moškim. Ne bomo se preveč ustavljali pri zgodovini, a nekaj stvari je treba povedati, ker je preveč potvorb. V kmečki družbi se tako ženska kot moški nista oddaljevala od hiše, kjer sta imela naloge lepo porazdeljene – moški je bil lovec, živinorejec, obdelovalec, ženska mati in gospodinja. Tako je bilo na svetu vse od neolitika, pa potem kakih deset tisoč let, s to razliko, da na krščanskem zahodu ženska družbena podrejenost moškemu nikdar ni postavljala pod vprašaj enakega dostojanstva ženske. Kar nekaj zgodovinarjev, izpostaviti pa velja Regine Pernoud, je dokazalo, kako so imele ženske v srednjem veku v bistvu več prostora kot pa v sodobnih časih. S t. i. industrijsko revolucijo se je začel uveljavljati drugačen model ženske.
Ženska mora kot prvo uresničiti samo sebe, samo kot drugo lahko, če seveda želi, prevzame tudi vlogo žene in matere. Posebej v 20. stoletju vse bolj raste vpletenost žensk v sistem proizvodnje, ob tem pa pridejo še nove ekonomske in družbene (socialne) pravice. Zlasti med letoma 1960 in 1980 je na popolno zavrnitev prvega tipa ženske, ki je vendarle veljal tistih deset tisoč let, vplivalo feministično gibanje, ki je predlagalo tisti model ženske, ki smo ga označili kot drugi tip ženske ali drugo žensko. Ta je v popolnem konfliktu z ideali prve ženske kakor tudi z moškim, ki je bil prej njen “varuh” – spomnimo se na sv. Jožefa, ki je tudi varuh Sv. Družine.
Tu so “pridobitve” tega obdobja, ki so znane – ločitev, kontracepcija, splav, enake možnosti … Vse to izraža ideale te druge ženske, ki je emancipirana, avtonomna, avtoreferenčna, uporniška. Ni bilo potrebno veliko časa, da so ugotovili, kako ta druga ženska v bistvu ni bila kaj dosti ženska, temveč bolj neke vrste “preoblečena” ženska. Tako je skrajni feminizem, ki je zahteval popolno osvoboditev ženske prepustil mesto manj radikalnim oblikam, ki se zavzemajo za emancipacijo ženske. Ta gibanja se danes seveda ne želijo odreči tistim prej omenjenim “pridobitvam”, jih pa ne uporabljajo več kot orožje proti družini in otrokom. Ni čudno, da razne “femen” izpadejo danes čudno in popolnoma “out”, ker spadajo k tipu ženske 2.0.
Danes vsi vemo, ne le socialni psihologi, da praktično ni zaposlitve, ki je ne bi mogle opravljati tudi ženske, drži pa tudi, recimo, da so najboljši krojači, kuharji in frizerji moški, kakor so se tudi moški naučili najstarejše obrti na svetu, ki je bila nekdaj rezervirana le ženskam. Res pa je tudi, da razlika med moškim in žensko vendarle ni tako prepadno velika, vendarle razlika je, obstaja in je tako tudi prav. Že res, da so nekatere razlike tudi kulturno pogojene, imamo pa tudi določene stvari, ki so stvar narave. Med enakostjo in istostjo je seveda razlika, saj ženska ni in ne more biti isto kot moški, lahko pa je seveda enaka, enakovredna moškemu.
Treba je priznati, da sta moški in ženska hkrati enaka in različna, pa tega ne trdi le Sveto pismo, ampak tudi znanost, tista resna in prava. Četudi nosi hlače, je torej ženska ženska. Razne politične in jezikovne potvorbe, ki zahtevajo par condicio, s tem ne upoštevajo narave stvari, naravnega zakona, ki je impar condicio. Politična korektnost s svojim besednjakom je do žensk krivična in žaljiva, saj praktično nimamo več možnosti, da bi strokovnjakinjo označili z žensko obliko poimenovanja – uporabljati je treba striktno moško. Tako imamo samo zdravnike in arhitekte, čeprav je veliko zdravnic in arhitektinj. Glede na to, da pa se prav v tistih deželah, v katerih se je najbolj razbesnela “ženska revolucija”, vračajo k prvemu modelu ženske, vendar prilagojenemu našemu času. Tu je torej tretja ženska, tretji tip ženske, ki upošteva posebnosti, specifičnost ženske. Še je upanje, da ni šlo vse k vragu.
ANDREJ VONČINA
V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.
