V zahtevah po ukinitvi imena Franceta Balantiča iz naziva kamniške knjižnice je implicirana sodba, da je bil mladi pesnik pripadnik vaških straž in kolaborant z okupatorji. Zatorej njegovo ime ne sme krasiti in obeleževati mestne biblioteke.
Pogled, ki ni nov, je na Slovenskem prevladoval sedemdeset let. Vprašanje, ki se človeku spontano zastavi, je: kako lahko vztraja celo epoho, kako je lahko preživel tudi po propadu komunističnega režima?
Njegova moč je v zastavku: biti sodelavec ali nasprotnik okupatorja? V tej izključujoči shemi je patriotski odgovor vnaprej enoznačen. Toda, ali je to edina možna perspektiva misliti zgodovino?
Da bi sploh lahko premerili čas druge svetovne vojne, je nujen odskok iz partikularne slovenske tradicije v splošno. Pogledati velja, kako so se soočali z lastno preteklostjo v državah, ki so bile prav tako pod nemško okupacijo.
Nedavno je v slovenskem prevodu izšla biografija znamenite poljske šansonjerke Wiere Gran. Kot Židinja je bila konfinirana v varšavskem getu, kjer pa je prepevala in še naprej žarela kot diva v kabaretih. Imela je srečo, da je pred terminalnem uničenjem ubežala iz geta, toda po vojni so jo vseeno obtoževali, da je bila gestapovka. Ustanovili so celo posebno komisijo, ki je primer raziskala in ugotovila, da ni osnov za take obtožbe. Granova je nato leta 1950 emigrirala v Izrael in od tam v Francijo, kjer je v drugo začela blesteti, zdaj kot francoska šansonjerka. A do konca življenja so nanjo leteli očitki, da je bila gestapovka in kolaborantka; nekoč so ji v Izraelu odpovedali koncert, ker je skupina preživelih taboriščnikov iz Auschwitza zapretila, da pridejo na njen nastop oblečeni v taboriščne uniforme. In pevka je padla v preganjavico in paranojo. Kaj je bil njen zločin, za katerega je plačevala vse življenje? Biografinja Tuszynska je zapisala: natakar je po okupaciji še naprej opravljal svoj poklic in v gostilnah stregel nacistom, ko pa je Granova enako nadaljevala svojo profesijo glasbene dive, je bila za zmeraj ožigosana.
In zgodil se je absurd: vojaki nemške armade, ki niso bili obsojeni zaradi zločinov, so po vojni lahko mirno živeli in delali, ne da bi jih stigmatizirali kot naciste, umetnica, ki med vojno ni opustila svojega poklica, pa je bila permanentno šikanirana.
A iz evropske zgodovine velja dodati še primer Charlesa de Gaulla. General, ki ni priznal kapitulacije, je organiziral francosko uporniško vojsko v Angliji in v posameznih francoskih afriških in azijskih kolonij. V Alžiru, Maroko in Siriji je francosko vojaštvo ostalo zvesto maršalu Petainu in sodelovalo z nemško vojsko. Kaj je bil eden najtežjih trenutkov za de Gaulla v vojni? Ko se je bližal spopad v Alžiriji med njegovimi četami in enotami zvesti vichyjskemu režimu, je okleval in pomišljeval, ali naj sproži spopad Francozov proti Francozom? A tudi kasneje de Gaulle v svoji knjige »Vojni spomini« vojakov zvestih Petainu ni imenoval kot izdajalce, kaj šele kot gestapovce. Tudi ne častnikov niti generalov. Nekaterim je resda očital, da so škodovali Franciji, ker je izgubila svoje mogočno ladjevje, toda ni jih apriori slikal kot kolaborante ali nacistične pomagače.
Pogoj, da bi lahko mislili zgodovino in ideološko kontaminirani pojem kolaboracije, je usmeriti pogled onkraj slovenskih domačijskih okvirov.
BERNARD NEŽMAH
Pripis: Pričujoče misli so bile izrečene na okrogli mizi Fenomen pesnika Balantiča na Kamniškem: od političnega problema do sočutnega iskanja poti sprave, 2. oktobra 2015 v Kamniku.
