V Rimu te dni poteka redna škofovska sinoda o družini. O aktualnem dogajanju in povezavi z lanskoletno izredno sinodo smo za mnenje povprašali Simona Malmenvalla.
Pri razpravljanju o pretekli izredni in še potekajoči redni sinodi o družini se navadno pozablja na nekaj pomembnih dejstev. Institut škofovske sinode po svojem namenu, kakor ga je leta 1965 utemeljil papež Pavel VI., ni pristojen za predlaganje sprememb nauka oziroma se s cerkvenim učiteljstvom kot takim sploh ne bi smel ukvarjati. Usmerja se namreč v iskanje rešitev, kako veljavni cerkveni nauk čim učinkoviteje uresničevati v stvarnih okoliščinah, kako nauk približati in osmisliti širokemu krogu ljudi. Pogosto uporabljeni pojem »pastorala« po svojem bistvu ne pomeni nič drugega, kakor orodje za uresničevanje nauka in s tem pomoč za »zveličanje duš«. Od tod postane jasno, da nauka in pastorale ni mogoče razumeti kot ločena svetova. Institut sinode nadalje nima izvršne moči, pač pa je zgolj posvetovalno telo brez pravice sprejemanja zavezujočih sklepov, ki vsakokratnemu papežu pomaga pri vodenju Cerkve. Pravi učinek vsake sinode se tako razkrije šele po njenem koncu, ko papež samostojno razglasi svojo odločitev (ali pa tudi ne), bodisi v deklarativni obliki apostolske spodbude (exhortatio apostolica) bodisi s spremembo kakega dela cerkvene zakonodaje. V tem oziru tudi o obeh aktualnih sinodah ni mogoče zanesljivo vsebinsko razpravljati pred njunim uradnim koncem in pričakovanim papeževim epilogom.
