Ob nenadejanem abonmaju v bolnišnici minuli teden sem prišel do zanimivega spoznanja. Celoten oddelek bolnikov, ki je sposoben prostega gibanja, se skupaj zbere štirikrat na dan. Ob zajtrku, kosilu, večerji in ogledu Kmetije na televiziji.

Zdaj verjamem, da, vsaj kar se zadnjega srečanja tiče, po številnih slovenskih domovih ni kaj bistveno drugače.

Med tem, za slovenske davkoplačevalce tako pomembnim opravilom, se je na informativnih programih odvijala drama, odločujoča za milijarde njihovega denarja. A zdi se, da so te številke za povprečnega Slovenca preveč imaginarne, da bi se z njimi sploh ukvarjal.

Tako ponosni na svojo uporniško naravo glas povzdignemo ob vsaki veji, posekani z našega drevesa, ko pa nam nekdo zabaranta ves amazonski pragozd, pa ne trenemo z očesom.

Velika sreča za omrežja, ki nas molzejo že desetletja je, da Slovenci trznemo zgolj na tisto, kar nas udari direktno po žepu.

O radarjih in severnih jelenih

Znameniti Kanglerjevi radarji v Mariboru, ki so cukali stotake iz denarnic prehitrih Štajercev, so na ulice brez težav prignali nekaj sto razjarjenih občanov. Kolesje črednega nagona so sicer do številčnega vrhunca vseslovenskih vstaj pognali spretni manipulatorji množic. A kljub temu je zaradi kakšnega odstotka nižjih plač v javnem sektorju in imaginarnih ciljev tipa »politiki so barabe in morajo oditi,« v hladno noč potegnilo dvajset tisoč ljudi.

Ko pa nam ugledni menedžer iz najmanj korumpirane države na svetu jasno, enostavno in nazorno razloži, kako nas elita že vso tranzicijo obira za milijarde družbenega premoženja, tega predrzneža naženemo nazaj v Skandinavijo, kje naj svoje nauke raje prodaja severnim jelenom.

Več lahko preberete na domovina.je.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.