Se spomnite ministra za finance Dušana Mramorja, ki je marca, ko so v javnosti prišli zneski za visoke honorarje profesorjev na fakultetah, dejal: »Moramo se zavedati, da smo zdaj v tržni ekonomiji, nismo več v komunizmu.« Seveda, nismo več uradno v komunizmu, v resnici pa smo v njem ne samo z rokami in nogami, ampak tudi z glavo in tistim, kar je v glavi. (Če kaj sploh je.) Pretekli petek, ko je medijski mainstream zahteval glave tujcev v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB) je izjavil nekaj podobnega, češ da pri predlogu razrešitve ne gre za vprašanje višine prihodkov ali kakovosti delovanja DUTB. Torej, minister Mramor, v čem je težava? V zaupanju? Ki ga naj ne bi bilo med skupščino (vlado) in vodstvom upravnega odbora? Koga imate za norca?
Prav je bilo, da je vodstveni kader v DUTB iz tujine. To je pomenilo (in še pomeni), da se je vsaj na deklarativni ravni presekala popkovina med družbenimi paraziti in tajkuni na eni ter državnim premoženjem na drugi strani. Prvi so najbrž pričakovali, da DUTB nikakor ne bo uspelo prodati premoženja, ki je bilo prenešeno na slabo banko. Lobiji so lani Larsu Nybergu, Torbjörnu Manssonu & Co. celo očitali, da ne delajo ničesar, da gre prodaja prepočasi. To je bil prvi manever, da se stari kadri, še do včeraj zagovorniki nacionalnega interesa, polastijo nazaj »zaplenjenega« premoženja. Ko pa je zadeva stekla in se je prodaja začela, je bilo spet vse narobe. Še huje. DUTB si je drznil zamajati tudi take vplivneže, kot sta Bojan Petan in Herman Rigelnik. In ta napad na DUTB traja v valovih kontinuirano od začetka leta, tako da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo premier Miro Cerar popustil in predlagal zamenjavo. »Radi bi takšno slabo banko, na katero se lahko vpliva,« je pred meseci dejal Mansson. In lobisti, ko so spoznali, da Šved ni nek Lojzek, ki ga lahko odpraviš s sendvičem in cockto, so ob pomoči medijev sprožili pravo gonjo ter nad DUTB pognali od KPK in Računskega sodišča do NPU.
Ampak pomagalo je šele tisto orožje, s katerim je levica pred volitvami 2002 spravila na kolena takratnega predsedniškega kandidata Franceta Arharja, ki je resno ogrožal Janeza Drnovška – plače. Obsedenost zaplotanih Slovencev z visokimi plačami, (ki vedno raje vidijo, da tudi sosedu crkne krava, če je njemu), vedno izzove pravo in pričakovano reakcijo, še posebej, če jim serviraš: najprej na televiziji predvajaš prispevek o visokih plačaš, takoj naslednji je o revščini in lačnih otrocih, naslednji pa o neenakosti v družbi, ki se še povečuje, in izjava kakšnega levičarskega aktivista, da je treba narediti konec izkoriščevalskemu kapitalizmu. Sklep je logičen: otroci so lačni, ker ima Mansson previsoko plačo, dodelil mu jo je zlobni otrok kapitalizma Nyberg. Oba tujca sta neposredno kriva, da se v Sloveniji povečuje neenakost (hm, čeprav po vseh kazalcih sodimo med tiste države, kjer je neenakost najmanjša), s tem pa je revnih vse več ljudi, kriv pa je seveda neoliberalni kapitalizem.
Bistvo težave torej ni, da imajo na DUTB previsoke plače, ampak dejstvo, da imajo tujci v slabi banki neizmerno kapitalsko moč, ki jo ne delijo z domačimi tajkuni oziroma je ne delijo s tistimi lobisti, ki so pričakovali, da bodo s svojimi političnimi povezavami prišli do dela kolača. Pa vse je bilo tako skrbno načrtovano, da tajkuni nazaj in poceni pridobijo premoženje. Vsi zdaj DUTB očitajo, da z lahkoto presega načrte, ko pa je premoženje dobila z velikim popustom oziroma 70-odstotnim diskontom. Vprašanje je, kdo se je strinjal s tem diskontom, ki predstavlja korupcijsko tveganje? Natanko tisti, ki so pričakovali, da bodo imeli vpliv v slabi banki. Ko se jim je to izjalovilo, se je začel odprt lov na vodstvo DUTB. Vse drugo je navaden blef.
Več lahko preberete na Kavarna Hayek.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
